Page 110 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 110
industrializacija in prostor
šče, ki so ga uporabljali tako za pogonsko sredstvo za ladje kot v različnih in-
dustrijah. Pri tem ne smemo pozabiti, da je bila železarna eden od največjih
individualnih odjemalcev premoga, ki je bil v izbranem obdobju eden od naj-
pomembnejših uvoznih artiklov tržaškega pristanišča, in je imela tako posre-
dno pomemben vpliv na tržaško pomorsko oz. trgovinsko dejavnost.14
Lokacijski dejavnik trga je bil določen s funkcijo, ki jo je škedenjski
obrat opravljal v okviru sistema Kranjske industrijske družbe. Dodatni klien-
ti so bile ladjedelnice v Trstu, Tržiču in Pulju, a slednje samo pred vojno, ko
je še delal Arsenal avstro-ogrske vojaške mornarice (Mohorič, 1969, 404–05,
412, 415; Mohorič, 1970, 13). Ravno ladjedelnice v Trstu, Miljah in Tržiču pa
so bile tudi v celotnem medvojnem obdobju pomembne odjemalke (Consig-
lio Provinciale dell’Economia Corporativa di Trieste, 1931, 138).
Podobno kot za Škedelj velja, da sta tudi pri postavitvi železarne S. A.
Acciaierie Weissenfels v Beli peči pri Trbižu15 imela odločilno vlogo lokacijska
dejavnika transporta in trga. Podjetje ni potrebovalo železove rude, ker se ni
ukvarjalo s produkcijo surovega železa, je pa zato moralo transportirati suro-
vo železo do svojih obratov od drugod16. Glede na bližino železarne na Jeseni-
cah lahko sklepamo, da je podjetje pred prvo svetovno vojno dobivalo železo
od jeseniške železarne. Po vojni se je ta potencialna poslovna povezava preki-
nila, ker so Jesenice ostale v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, Bela Peč oz. Acciai-
erie Weissenfels pa je pristala v italijanski Videmski provinci (pred vojno sta
bili obe del avstrijske dežele Kranjske). Politično-ekonomske spremembe po
vojni so torej vplivale na to, da je je dejavnost podjetja v prvih letih po vojni
mirovala. Podjetje je ponovno začelo normalno delovati šele leta 1920. Leta
14 Škedenjski obrat je pred prvo svetovno vojno potreboval okoli 240.000 ali 250.000 ton premoga,
kar je dobra tretjina (!) celotne porabe premoga v industriji in pomorstvu leta 1913 v Trstu in oko-
lici.
V prvih letih po vojni pa je promet s premogom v Trstu občutno padel. Leta 1923 so industrije in
pomorstvo v Trstu in okolici porabili le 392 tisoč ton oz. 52 % v primerjavi z letom 1913. Kako je ne-
delovanje škedenjskega obrata v prvih letih po vojni močno vplivalo na zmanjšano porabo premo-
ga, kaže nadaljnja primerjava z letom 1929, ko je škedenjska železarna že polno obratovala. Tega
leta se je za industrijo in ladje v Trstu in okolici porabilo 662 tisoč ton premoga, pri čemer je ške-
denjski obrat sodeloval s 222 tisoč tonami oz. z istim tretjinskim deležem (Consiglio Provinciale
dell’Economia Corporativa di Trieste, 1931, 138; Pertot, 1954, 76). Če k predstavljenim podatkom
o porabi premoga dodamo še uvoz, lahko vidimo, da je njen tretjinski delež v porabi predstavljal
slabo tretjino (28 %) uvoženega premoga po morju leta 1913 oz. dobro tretjino (33 %) leta 1929.
15 Železarsko-jeklarski obrat v Beli Peči (Weissenfels; Fusine in Valromana) je bil registriran pri
kranjskem deželnem sodišču v Ljubljani leta 1897 (10. 12. 1897) kot podjetje Göppinger & C. s
sedežem v Gorici. Ukvarjalo se je z izdelavo železnih verig, jekla in različnih kovinskih izdelkov, a
je poleg tega upravljalo tudi s svojimi gozdnimi posestvi (Archivio C. d. C. TS, N. 6608).
16 »... e noi, ..., trovandosi i nostri stabilimenti lontani dai centri di produzione del greggio e di vendita
dei prodotti ...« (Archivio C. d. C. TS, N. 6608, 19. 7. 1930)
110
šče, ki so ga uporabljali tako za pogonsko sredstvo za ladje kot v različnih in-
dustrijah. Pri tem ne smemo pozabiti, da je bila železarna eden od največjih
individualnih odjemalcev premoga, ki je bil v izbranem obdobju eden od naj-
pomembnejših uvoznih artiklov tržaškega pristanišča, in je imela tako posre-
dno pomemben vpliv na tržaško pomorsko oz. trgovinsko dejavnost.14
Lokacijski dejavnik trga je bil določen s funkcijo, ki jo je škedenjski
obrat opravljal v okviru sistema Kranjske industrijske družbe. Dodatni klien-
ti so bile ladjedelnice v Trstu, Tržiču in Pulju, a slednje samo pred vojno, ko
je še delal Arsenal avstro-ogrske vojaške mornarice (Mohorič, 1969, 404–05,
412, 415; Mohorič, 1970, 13). Ravno ladjedelnice v Trstu, Miljah in Tržiču pa
so bile tudi v celotnem medvojnem obdobju pomembne odjemalke (Consig-
lio Provinciale dell’Economia Corporativa di Trieste, 1931, 138).
Podobno kot za Škedelj velja, da sta tudi pri postavitvi železarne S. A.
Acciaierie Weissenfels v Beli peči pri Trbižu15 imela odločilno vlogo lokacijska
dejavnika transporta in trga. Podjetje ni potrebovalo železove rude, ker se ni
ukvarjalo s produkcijo surovega železa, je pa zato moralo transportirati suro-
vo železo do svojih obratov od drugod16. Glede na bližino železarne na Jeseni-
cah lahko sklepamo, da je podjetje pred prvo svetovno vojno dobivalo železo
od jeseniške železarne. Po vojni se je ta potencialna poslovna povezava preki-
nila, ker so Jesenice ostale v Kraljevini SHS/Jugoslaviji, Bela Peč oz. Acciai-
erie Weissenfels pa je pristala v italijanski Videmski provinci (pred vojno sta
bili obe del avstrijske dežele Kranjske). Politično-ekonomske spremembe po
vojni so torej vplivale na to, da je je dejavnost podjetja v prvih letih po vojni
mirovala. Podjetje je ponovno začelo normalno delovati šele leta 1920. Leta
14 Škedenjski obrat je pred prvo svetovno vojno potreboval okoli 240.000 ali 250.000 ton premoga,
kar je dobra tretjina (!) celotne porabe premoga v industriji in pomorstvu leta 1913 v Trstu in oko-
lici.
V prvih letih po vojni pa je promet s premogom v Trstu občutno padel. Leta 1923 so industrije in
pomorstvo v Trstu in okolici porabili le 392 tisoč ton oz. 52 % v primerjavi z letom 1913. Kako je ne-
delovanje škedenjskega obrata v prvih letih po vojni močno vplivalo na zmanjšano porabo premo-
ga, kaže nadaljnja primerjava z letom 1929, ko je škedenjska železarna že polno obratovala. Tega
leta se je za industrijo in ladje v Trstu in okolici porabilo 662 tisoč ton premoga, pri čemer je ške-
denjski obrat sodeloval s 222 tisoč tonami oz. z istim tretjinskim deležem (Consiglio Provinciale
dell’Economia Corporativa di Trieste, 1931, 138; Pertot, 1954, 76). Če k predstavljenim podatkom
o porabi premoga dodamo še uvoz, lahko vidimo, da je njen tretjinski delež v porabi predstavljal
slabo tretjino (28 %) uvoženega premoga po morju leta 1913 oz. dobro tretjino (33 %) leta 1929.
15 Železarsko-jeklarski obrat v Beli Peči (Weissenfels; Fusine in Valromana) je bil registriran pri
kranjskem deželnem sodišču v Ljubljani leta 1897 (10. 12. 1897) kot podjetje Göppinger & C. s
sedežem v Gorici. Ukvarjalo se je z izdelavo železnih verig, jekla in različnih kovinskih izdelkov, a
je poleg tega upravljalo tudi s svojimi gozdnimi posestvi (Archivio C. d. C. TS, N. 6608).
16 »... e noi, ..., trovandosi i nostri stabilimenti lontani dai centri di produzione del greggio e di vendita
dei prodotti ...« (Archivio C. d. C. TS, N. 6608, 19. 7. 1930)
110
