Page 105 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 105
industrijske panoge in podjetja
je bil prevzeti v last in upravljanje omenjene rudnike od Trboveljske premo-
gokopne družbe.2 Večino delnic podjetja (60 %) so posedovali italijanski (iz
»stare« Italije) in tržaški podjetniki. Med ustanovitelji iz »stare« Italije je
bila glavna Banca Italiana di Sconto, najpomembnejši delničarji iz Trsta so
bili, poleg Banca Commerciale Triestina (BCT), Navigazione Libera Triesti-
na, Stabilimento Tecnico Triestino in Lloyd Triestino. Te tržaške pomorske
družbe so bile zainteresirane za ARSO zaradi dobavljanja premoga kot po-
gonskega sredstva za ladje.3 Povezovalni člen med podjetniki iz »stare« Italije
in Trsta je bil Guido Segre,4 ki je bil tudi predsednik upravnega odbora. Pre-
ostalih 40 % delež delnic pa je zadržala Trboveljska premogokopna družba.
Največji rudnik premoga v Tržaški provinci in drugi največji na obmo-
čju severovzhodnega Jadrana je bil pri kraju Vremski Britof. Podjetje, ki se je
ukvarjalo z izkopom in prodajo premoga na tej lokaciji, je bilo ustanovljeno v
prvi polovici leta 1922 pod imenom Società Anonima Miniere Carbonifere di
Trieste. Sedež podjetja je bil v Trstu, ustanovitveni kapital je znašal 1.150.000
lir. Večino kapitala so predstavljala zemljišča z najdišči premoga. Družabni-
ki v podjetju, inženir Willy Eydam iz Dresdna, Antonio Fischer iz Gradca in
Avgust Prister iz Trsta, so kot svoj delež prispevali najdišča in pravice za iz-
koriščanje v okolici vasi Famlje, nedaleč od Vremskega Britofa. Vrednost teh
najdišč je znašala 250.000 lir (Archivio C. d. C. TS, N. 11030). Avgust Prister
je sicer že pred prvo svetovno vojno kot uslužbenec podjetja »Adria« Koh-
lenwerke, registriranega v Ljubljani, kupoval zemljišča okoli vasi Famlje in
Škofje pri Britofu (DAPA, Ugljenokopi Raša, Spisi, šk. 197, Espropriazioni).
Podjetje je pozneje formiralo svoj glavni bazen na liniji Famlje–Rodik, z glav-
nim obratom v Britofu. Drugi delničar je bil Sindacato Minerario Italiano
per la Venezia Giulia, ki so mu inženir Giovanni Rubinich, inženir Giuseppe
Dreossi in inženir Bruno Slocovich predali pravice nad najdišči na območju
okoli Trsta (gre specifično za parcele okoli Senožeč, Gabrč, Bazovice, Divače
in Kozine) v skupni vrednosti 550.000 lir. Preostalih 350.000 lir je prispeva-
la Società Imprese e Gestioni, ki je delovala kot posrednik za Banco di Roma.
2 »La Società ‘Arsa’ si è costituita il 1. gennaio 1920 con un capitale di Lire 15.000.000, allo scopo
di nazionalizzare le Miniere Carbonifere di Carpano – Vines – Stermazio (Istria) [Štrmac pri
Sveti Nedelji pri Labinu, op. p.], che fino al 1919 erano di proprietà della Trifailer Kohlenweks
Gesellschaft di Vienna.« (Banca Commerciale Triestina, 1925, 153)
3 »L’iniziativa muoveva da un gruppo di imprenditori giuliani, interessati principalmente al settore
cantieristico e armatoriale, che pensavano in questo modo di impadronirsi di un importante set-
tore di produzione di energia, da impiegare in primo luogo sulle loro navi.« (Millo, 1981, 59)
4 »Il trait-d’union fra i gruppi triestini e quello piemontese è Guido Segre, con una molto più
modesta partecipazione personale..., ma vero protagonista della Società grazie ai suoi legami
personali e d’affari con i finanziatori dell’Arsa.« (Millo, 1981, 62)
105
je bil prevzeti v last in upravljanje omenjene rudnike od Trboveljske premo-
gokopne družbe.2 Večino delnic podjetja (60 %) so posedovali italijanski (iz
»stare« Italije) in tržaški podjetniki. Med ustanovitelji iz »stare« Italije je
bila glavna Banca Italiana di Sconto, najpomembnejši delničarji iz Trsta so
bili, poleg Banca Commerciale Triestina (BCT), Navigazione Libera Triesti-
na, Stabilimento Tecnico Triestino in Lloyd Triestino. Te tržaške pomorske
družbe so bile zainteresirane za ARSO zaradi dobavljanja premoga kot po-
gonskega sredstva za ladje.3 Povezovalni člen med podjetniki iz »stare« Italije
in Trsta je bil Guido Segre,4 ki je bil tudi predsednik upravnega odbora. Pre-
ostalih 40 % delež delnic pa je zadržala Trboveljska premogokopna družba.
Največji rudnik premoga v Tržaški provinci in drugi največji na obmo-
čju severovzhodnega Jadrana je bil pri kraju Vremski Britof. Podjetje, ki se je
ukvarjalo z izkopom in prodajo premoga na tej lokaciji, je bilo ustanovljeno v
prvi polovici leta 1922 pod imenom Società Anonima Miniere Carbonifere di
Trieste. Sedež podjetja je bil v Trstu, ustanovitveni kapital je znašal 1.150.000
lir. Večino kapitala so predstavljala zemljišča z najdišči premoga. Družabni-
ki v podjetju, inženir Willy Eydam iz Dresdna, Antonio Fischer iz Gradca in
Avgust Prister iz Trsta, so kot svoj delež prispevali najdišča in pravice za iz-
koriščanje v okolici vasi Famlje, nedaleč od Vremskega Britofa. Vrednost teh
najdišč je znašala 250.000 lir (Archivio C. d. C. TS, N. 11030). Avgust Prister
je sicer že pred prvo svetovno vojno kot uslužbenec podjetja »Adria« Koh-
lenwerke, registriranega v Ljubljani, kupoval zemljišča okoli vasi Famlje in
Škofje pri Britofu (DAPA, Ugljenokopi Raša, Spisi, šk. 197, Espropriazioni).
Podjetje je pozneje formiralo svoj glavni bazen na liniji Famlje–Rodik, z glav-
nim obratom v Britofu. Drugi delničar je bil Sindacato Minerario Italiano
per la Venezia Giulia, ki so mu inženir Giovanni Rubinich, inženir Giuseppe
Dreossi in inženir Bruno Slocovich predali pravice nad najdišči na območju
okoli Trsta (gre specifično za parcele okoli Senožeč, Gabrč, Bazovice, Divače
in Kozine) v skupni vrednosti 550.000 lir. Preostalih 350.000 lir je prispeva-
la Società Imprese e Gestioni, ki je delovala kot posrednik za Banco di Roma.
2 »La Società ‘Arsa’ si è costituita il 1. gennaio 1920 con un capitale di Lire 15.000.000, allo scopo
di nazionalizzare le Miniere Carbonifere di Carpano – Vines – Stermazio (Istria) [Štrmac pri
Sveti Nedelji pri Labinu, op. p.], che fino al 1919 erano di proprietà della Trifailer Kohlenweks
Gesellschaft di Vienna.« (Banca Commerciale Triestina, 1925, 153)
3 »L’iniziativa muoveva da un gruppo di imprenditori giuliani, interessati principalmente al settore
cantieristico e armatoriale, che pensavano in questo modo di impadronirsi di un importante set-
tore di produzione di energia, da impiegare in primo luogo sulle loro navi.« (Millo, 1981, 59)
4 »Il trait-d’union fra i gruppi triestini e quello piemontese è Guido Segre, con una molto più
modesta partecipazione personale..., ma vero protagonista della Società grazie ai suoi legami
personali e d’affari con i finanziatori dell’Arsa.« (Millo, 1981, 62)
105
