Page 108 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 108
industrializacija in prostor
tržaškim ladijskim družbam, rudnik pri Vremskem Britofu pa posredneje, z
dobavo premoga opekarnam, ki so prodajale svoje izdelke (primarno) v Trstu.
Pri razvoju ARSE od leta 1920 naprej lahko opazimo izrazito vlogo Ja-
cobs-ekonomij, kjer je odločilno pozicijo zasedalo tržaško mestno okolje. Po
prvi svetovni vojni pride do procesa zamenjave lastništva labinskih rudnikov
preko podjetja ARSA, ki so ga pomagali ustanoviti tržaški podjetniki, na čelu
z banko Banca Commerciale Triestina in tržaškimi pomorskimi družbami,
ter italijanska »mešana« banka Banca Italiana di Sconto, skupaj s preosta-
limi družabniki iz »stare« Italije. Gre torej za sodelovanje lokalnega in zu-
nanjega podjetniškega in strokovnega znanja z bančnim kapitalom. V letih
1925–1927 pa pride do pomembne zamenjave v lastniški strukturi podjetja, ko
si tržaška družina Brunner pridobi nadzor nad podjetjem. Cotonificio Trie-
stino Brunner S. A. in podjetje Fratelli Brunner sta namreč kupila vse preos-
tale delnice Trboveljske premogokopne družbe oz. njihov 40-% delež, 14 %
delnic pa je imela v rokah BCT, v kateri so imeli Brunnerji odločilno vlogo
(DAPA, Ugljenokopi Raša, Spisi, šk. 3, Consorzio Acquisto Azioni). V času
do leta 1929/1930, ko so podjetje vodili Brunnerji, kot lastniki in upravniki v
podjetju še naprej sodelujejo tržaške pomorske družbe, tržaške zavarovalni-
ce in BCT. Tedaj so tudi načrtovali obsežno razširitev dejavnosti podjetja na
proizvodnjo in distribucijo električne energije, v skladu z Brunnerjevo strate-
gijo formiranja velikega industrijsko-trgovskega koncerna na območju seve-
rovzhodnega Jadrana. S propadom Brunnerjev leta 1930 večino delnic prev-
zame Banca Commerciale Italiana (Millo, 1981, 70–73), po letu 1935 pa se
podjetje podržavi in postane del državnega koncerna Azienda Carboni Ita-
liana, pri čemer velja dodati, da je funkcijo predsednika koncerna in predse-
dnika upravnega odbora ARSE opravljal Guido Segre, sicer Brunnerjev poli-
tično-ekonomski nasprotnik (Millo, 1981, 75). Ta integracija ARSE v Azienda
Carboni Italiana je sledila tedanji italijanski ekonomski politiki koncentraci-
je in zaščite ključnih državnih industrij, med katere je spadala tudi proizvo-
dnja primarnih surovin12, in je primer delovanja MAR-ekonomij.
Podobno je bilo tudi z ustanovitvijo podjetja Miniere Carbonifere, kjer
pride do sodelovanja med lokalnim, tržaškim znanjem in kapitalom (koncen-
triranim okoli Sindacato Minerario Italiano per la Venezia Giulia) in Ban-
co di Roma. V začetku tridesetih let pa podjetje prevzame ARSA in tedaj
nastopi obdobje mirovanja. Z novim zagonom ARSE po letu 1935 se je leta
1936 uprava podjetja pod predsednikom Guidom Segrejem odločila za ponov-
no aktivacijo podjetja. Ker je v vmesnem času vrednost podjetja padla zaradi
12 »Cosicché obiettivi dello Stato – controllo su tutto il settore delle materie prime ed in particola-
re sui combustibili, anche in connessione con la tendenza al riarmo ...« (Millo, 1981, 75)
108
tržaškim ladijskim družbam, rudnik pri Vremskem Britofu pa posredneje, z
dobavo premoga opekarnam, ki so prodajale svoje izdelke (primarno) v Trstu.
Pri razvoju ARSE od leta 1920 naprej lahko opazimo izrazito vlogo Ja-
cobs-ekonomij, kjer je odločilno pozicijo zasedalo tržaško mestno okolje. Po
prvi svetovni vojni pride do procesa zamenjave lastništva labinskih rudnikov
preko podjetja ARSA, ki so ga pomagali ustanoviti tržaški podjetniki, na čelu
z banko Banca Commerciale Triestina in tržaškimi pomorskimi družbami,
ter italijanska »mešana« banka Banca Italiana di Sconto, skupaj s preosta-
limi družabniki iz »stare« Italije. Gre torej za sodelovanje lokalnega in zu-
nanjega podjetniškega in strokovnega znanja z bančnim kapitalom. V letih
1925–1927 pa pride do pomembne zamenjave v lastniški strukturi podjetja, ko
si tržaška družina Brunner pridobi nadzor nad podjetjem. Cotonificio Trie-
stino Brunner S. A. in podjetje Fratelli Brunner sta namreč kupila vse preos-
tale delnice Trboveljske premogokopne družbe oz. njihov 40-% delež, 14 %
delnic pa je imela v rokah BCT, v kateri so imeli Brunnerji odločilno vlogo
(DAPA, Ugljenokopi Raša, Spisi, šk. 3, Consorzio Acquisto Azioni). V času
do leta 1929/1930, ko so podjetje vodili Brunnerji, kot lastniki in upravniki v
podjetju še naprej sodelujejo tržaške pomorske družbe, tržaške zavarovalni-
ce in BCT. Tedaj so tudi načrtovali obsežno razširitev dejavnosti podjetja na
proizvodnjo in distribucijo električne energije, v skladu z Brunnerjevo strate-
gijo formiranja velikega industrijsko-trgovskega koncerna na območju seve-
rovzhodnega Jadrana. S propadom Brunnerjev leta 1930 večino delnic prev-
zame Banca Commerciale Italiana (Millo, 1981, 70–73), po letu 1935 pa se
podjetje podržavi in postane del državnega koncerna Azienda Carboni Ita-
liana, pri čemer velja dodati, da je funkcijo predsednika koncerna in predse-
dnika upravnega odbora ARSE opravljal Guido Segre, sicer Brunnerjev poli-
tično-ekonomski nasprotnik (Millo, 1981, 75). Ta integracija ARSE v Azienda
Carboni Italiana je sledila tedanji italijanski ekonomski politiki koncentraci-
je in zaščite ključnih državnih industrij, med katere je spadala tudi proizvo-
dnja primarnih surovin12, in je primer delovanja MAR-ekonomij.
Podobno je bilo tudi z ustanovitvijo podjetja Miniere Carbonifere, kjer
pride do sodelovanja med lokalnim, tržaškim znanjem in kapitalom (koncen-
triranim okoli Sindacato Minerario Italiano per la Venezia Giulia) in Ban-
co di Roma. V začetku tridesetih let pa podjetje prevzame ARSA in tedaj
nastopi obdobje mirovanja. Z novim zagonom ARSE po letu 1935 se je leta
1936 uprava podjetja pod predsednikom Guidom Segrejem odločila za ponov-
no aktivacijo podjetja. Ker je v vmesnem času vrednost podjetja padla zaradi
12 »Cosicché obiettivi dello Stato – controllo su tutto il settore delle materie prime ed in particola-
re sui combustibili, anche in connessione con la tendenza al riarmo ...« (Millo, 1981, 75)
108
