Page 113 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 113
industrijske panoge in podjetja
v Cislajtaniji (Matis in Bachinger, 1973, 160–65). Po prvi svetovni vojni pa
pride do »italijanizacije« s pomočjo finančnega in industrijskega kapitala iz
»stare« Italije. Ob nastanku obrata v Škednju sta bila dva glavna delničarja
KID-a berlinska banka Born & Bosse (76 % delnic) in avstrijsko podjetje Vo-
gel & Noot z Dunaja (20 % delnic) (Mohorič, 1969, 369). Po koncu prve sve-
tovne vojne pa so bili leta 1919 obrati in posest KID-a na območju Kraljevine
SHS kot podjetja v lasti tujega kapitala, a registriranega na območju kraljevi-
ne, zaseženi oz. sekvestirani (AST, Rg B III 114, 18. 8. 1920). V tem času pride
do pomembne spremembe v lastništvu KID-a, ko dvotretjinski delež Boden-
creditanstalta pridobijo italijanski podjetniki v Consorzio Siderurgico (ali
Consorzio ILVA).22 S tem nakupom je Consorzio postal večinski lastnik vseh
KID-ovih železarskih obratov (Škednja, Jesenic, Javornika) in posesti (Moho-
rič, 1970, 47). Po vojni nastopi torej mešano slovensko (jugoslovansko)-itali-
jansko upravljanje s KID-om in se začne dolgoletni proces odločanja o nadalj-
nji usodi podjetja. Z ustanovitvijo novega podjetja Alti Forni ed Acciaierie
della Venezia Giulia (28. 8. 1923), ki je škedenjsko železarno od KID-a prev-
zelo naprej v zakup (4. 6. 1924), potem pa jo tudi kupilo, pa pride do postop-
nega prenosa lastništva in osamosvajanja Škednja od KID-a, dokončno potr-
jenega 9. 1. 1925 (Mohorič, 1970, 111, 116; AST, Rg B III 114, 27. 2. 1925). Med
glavnimi delničarji v novem podjetju so bili Credito Industriale di Venezia,
Società Anonima Cantieri Navali ed Acciaierie di Venezia, Società Anonima
ILVA Alti Forni e Acciaierie d’Italia (Genova), Società Anonima Acciaierie
ed Alti Forni di Terni (Roma) in Società Anonima »Fiat« (Torino) (Archi-
vio C. d. C. TS, N. 6910, 28. 8. 1923). V začetku leta 1929 pa je ILVA, kot eden
od največjih italijanskih železarskih koncernov, postala absolutni lastnik ške-
denjske železarne. S to operacijo si je pridobila nadzor nad vsemi tremi žele-
zarskimi obrati, ki jih je imel dotedanji večinski lastnik škedenjske železarne,
Credito industriale di Venezia (Videm, Marghera pri Benetkah in Škedenj).
Leta 1931 so se Alti Forni ed Acciaierie della Venezia Giulia neposredno inte-
grirali v ILVO. Ta združitev je bila del obsežne operacije konsolidacije, s kate-
ro je ILVA v času krize vase integrirala vsa podjetja, ki so skupaj z njo sestav-
22 Consorzio Siderurgico ali Consorzio ILVA je bil osnovan leta 1911 kot konzorcij šestih velikih
železarskih podjetij v Italiji – S. A. ILVA iz Genove, S. A. Elba iz Genove, S. A. Siderurgica di Sa-
vona iz Milana, S. A. Ligure Metallurgica iz Genove, S. A. Ferriere Italiane iz Rima in Alti For-
ni di Piombino iz Firenc. Finančno so ga podprle banke (Banca Commerciale Italiana, Credito
Italiano, Banco di Roma, Società Bancaria Italiana) in Banca d’Italia s kapitalom 96 milijoni lir.
»... il raggruppamento che ne risultò rappresentava un capitale di circa 130 milioni di lire, veniva a
disporre di otto stabilimenti, raccoglieva tutta la produzione italiana del minerale di ferro e della
ghisa e il cinquantotto per cento di quella dell’acciaio ...« (Cerioni, 2001, 9; glej tudi Confalonie-
ri,1997b, 3, 4) in ILVA: Alti forni e acciaierie d’Italia: 1897–1947 (1948, 90).
113
v Cislajtaniji (Matis in Bachinger, 1973, 160–65). Po prvi svetovni vojni pa
pride do »italijanizacije« s pomočjo finančnega in industrijskega kapitala iz
»stare« Italije. Ob nastanku obrata v Škednju sta bila dva glavna delničarja
KID-a berlinska banka Born & Bosse (76 % delnic) in avstrijsko podjetje Vo-
gel & Noot z Dunaja (20 % delnic) (Mohorič, 1969, 369). Po koncu prve sve-
tovne vojne pa so bili leta 1919 obrati in posest KID-a na območju Kraljevine
SHS kot podjetja v lasti tujega kapitala, a registriranega na območju kraljevi-
ne, zaseženi oz. sekvestirani (AST, Rg B III 114, 18. 8. 1920). V tem času pride
do pomembne spremembe v lastništvu KID-a, ko dvotretjinski delež Boden-
creditanstalta pridobijo italijanski podjetniki v Consorzio Siderurgico (ali
Consorzio ILVA).22 S tem nakupom je Consorzio postal večinski lastnik vseh
KID-ovih železarskih obratov (Škednja, Jesenic, Javornika) in posesti (Moho-
rič, 1970, 47). Po vojni nastopi torej mešano slovensko (jugoslovansko)-itali-
jansko upravljanje s KID-om in se začne dolgoletni proces odločanja o nadalj-
nji usodi podjetja. Z ustanovitvijo novega podjetja Alti Forni ed Acciaierie
della Venezia Giulia (28. 8. 1923), ki je škedenjsko železarno od KID-a prev-
zelo naprej v zakup (4. 6. 1924), potem pa jo tudi kupilo, pa pride do postop-
nega prenosa lastništva in osamosvajanja Škednja od KID-a, dokončno potr-
jenega 9. 1. 1925 (Mohorič, 1970, 111, 116; AST, Rg B III 114, 27. 2. 1925). Med
glavnimi delničarji v novem podjetju so bili Credito Industriale di Venezia,
Società Anonima Cantieri Navali ed Acciaierie di Venezia, Società Anonima
ILVA Alti Forni e Acciaierie d’Italia (Genova), Società Anonima Acciaierie
ed Alti Forni di Terni (Roma) in Società Anonima »Fiat« (Torino) (Archi-
vio C. d. C. TS, N. 6910, 28. 8. 1923). V začetku leta 1929 pa je ILVA, kot eden
od največjih italijanskih železarskih koncernov, postala absolutni lastnik ške-
denjske železarne. S to operacijo si je pridobila nadzor nad vsemi tremi žele-
zarskimi obrati, ki jih je imel dotedanji večinski lastnik škedenjske železarne,
Credito industriale di Venezia (Videm, Marghera pri Benetkah in Škedenj).
Leta 1931 so se Alti Forni ed Acciaierie della Venezia Giulia neposredno inte-
grirali v ILVO. Ta združitev je bila del obsežne operacije konsolidacije, s kate-
ro je ILVA v času krize vase integrirala vsa podjetja, ki so skupaj z njo sestav-
22 Consorzio Siderurgico ali Consorzio ILVA je bil osnovan leta 1911 kot konzorcij šestih velikih
železarskih podjetij v Italiji – S. A. ILVA iz Genove, S. A. Elba iz Genove, S. A. Siderurgica di Sa-
vona iz Milana, S. A. Ligure Metallurgica iz Genove, S. A. Ferriere Italiane iz Rima in Alti For-
ni di Piombino iz Firenc. Finančno so ga podprle banke (Banca Commerciale Italiana, Credito
Italiano, Banco di Roma, Società Bancaria Italiana) in Banca d’Italia s kapitalom 96 milijoni lir.
»... il raggruppamento che ne risultò rappresentava un capitale di circa 130 milioni di lire, veniva a
disporre di otto stabilimenti, raccoglieva tutta la produzione italiana del minerale di ferro e della
ghisa e il cinquantotto per cento di quella dell’acciaio ...« (Cerioni, 2001, 9; glej tudi Confalonie-
ri,1997b, 3, 4) in ILVA: Alti forni e acciaierie d’Italia: 1897–1947 (1948, 90).
113
