Page 112 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 112
industrializacija in prostor
vojno odraža zlata leta ekonomskega življenja v Trstu. Tako je leta 1900 ške-
denjska železarna zaposlovala 250 delavcev in proizvedla 55 tisoč ton surove-
ga železa, s porabo okoli 100 tisoč ton železove rude. Zaradi dobre proizvo-
dnje je KID razširila obrat tudi na pridobivanje koksa in distribucijo plina kot
stranskega produkta za mesto Trst (distribucija se je začela leta 1911) (Pertot,
1954, 73; Andreozzi, 2003, 619, 624; Mohorič, 1969, 375, 425). V letih 1905–
1908 so v Škednju z zgraditvijo drugega plavža dvignili proizvodnjo surovega
železa na slabih 90 tisoč ton (leta 1912/1913, s tretjim plavžem pa na 130 tiso-
č ton). Železovo rudo so še naprej dobivali pretežno iz tujine (Grčije, Alžira,
Španije in Bosne). Okoli leta 1908 so zaposlovali 350 delavcev, leta 1911 pa že
728 (Mohorič, 1969, 408, 409, 410). Strokovni kader je prihajal iz Jesenic. Po
vojni je dejavnost podjetja zaradi sporov glede lastništva mirovala do leta 1925.
Po podatkih banke Banca Commerciale Triestina (1925, 119–20) naj bi ob po-
novnem zagonu leta 1925 zaposlovali približno 1500 delavcev (ali 1700, po po-
datkih iz poročila tržaške Camere di Commercio za leto 1933–1934), toda ta
ocena se verjetno nanaša na čas pred prvo svetovno vojno, ko je bila železar-
na polno aktivna. Leta 1929, v najproduktivnejšem letu po vojni, je v železar-
ni delalo približno 1.000 delavcev (Consiglio Provinciale dell’Economia di
Trieste, 1930, 62). Upoštevajoč tudi podatke o povojni proizvodnji20 in uvo-
zu surovin21 lahko definitivno trdimo, da je škedenjska železarna s svojim de-
lovanjem v celotnem obravnavanem obdobju (1900–1940) ključno prispevala
k oblikovanju Trsta kot regionalnega pola rasti. Tudi podjetje S. A. Acciaie-
rie Weissenfels je izkoriščalo to urbano funkcijo Trsta, saj so bili njegovi glav-
ni produkti bili namenjeni klientom v Trstu (pomorske družbe in državna
mornarica).
Podobno kot urbanizacijske ekonomije so pri razvoju železarne v Šked-
nju izrazito prisotne tudi MAR-ekonomije. Železarna je namreč nastala v
času booma železarske industrije v Avstro-Ogrski (obdobje 1895–1913) kot
specializiran obrat v okviru enega od petih največjih železarskih koncernov
20 Leta 1926 so proizvedli 98.650 ton koksa, leta 1929 pa že 150.006 ton, kar je skorajda na predvojni
ravni (160.000 ton) (Podatki o produkciji so iz poročil tržaške trgovinske in industrijske zbornice
za leto 1928 in 1929). Proizvodnja železa pa se je leta 1929 vrnila na raven tiste iz leta 1913 (Consiglio
Provinciale dell’Economia Corporativa di Trieste, 1931, 138).
Stopnja produkcije v letih 1938–1940 je bila najmanj ista ali boljša kot tista leta 1913 (170 tisoč ton
koksa, 175 tisoč ton litega železa in 84 tisoč ton jekla v letih 1938–1940 v primerjavi s 160 tisoč
tonami koksa in 130 tisoč tonami litega železa leta 1930). Ne pozabimo seveda, da je to bilo že v
času, ko je fašistična vojaška proizvodnja zelo povpraševala po železu in jeklu. Poleg tega so še
naprej proizvajali plin za razsvetljavo v Trstu (Fegiz et al., 1946, 74).
21 V skladu s povojnim trendom naraščajoče porabe premoga je škedenjski obrat leta 1929 porabil
259 tisoč ton železove rude, kar je na ravni leta 1913. Leta 1938 je bil uvoz premoga in železove rude,
kljub padcu v letih krize, na ravni leta 1929 oz. 1913 (Fegiz et al., 1946, 104–05).
112
vojno odraža zlata leta ekonomskega življenja v Trstu. Tako je leta 1900 ške-
denjska železarna zaposlovala 250 delavcev in proizvedla 55 tisoč ton surove-
ga železa, s porabo okoli 100 tisoč ton železove rude. Zaradi dobre proizvo-
dnje je KID razširila obrat tudi na pridobivanje koksa in distribucijo plina kot
stranskega produkta za mesto Trst (distribucija se je začela leta 1911) (Pertot,
1954, 73; Andreozzi, 2003, 619, 624; Mohorič, 1969, 375, 425). V letih 1905–
1908 so v Škednju z zgraditvijo drugega plavža dvignili proizvodnjo surovega
železa na slabih 90 tisoč ton (leta 1912/1913, s tretjim plavžem pa na 130 tiso-
č ton). Železovo rudo so še naprej dobivali pretežno iz tujine (Grčije, Alžira,
Španije in Bosne). Okoli leta 1908 so zaposlovali 350 delavcev, leta 1911 pa že
728 (Mohorič, 1969, 408, 409, 410). Strokovni kader je prihajal iz Jesenic. Po
vojni je dejavnost podjetja zaradi sporov glede lastništva mirovala do leta 1925.
Po podatkih banke Banca Commerciale Triestina (1925, 119–20) naj bi ob po-
novnem zagonu leta 1925 zaposlovali približno 1500 delavcev (ali 1700, po po-
datkih iz poročila tržaške Camere di Commercio za leto 1933–1934), toda ta
ocena se verjetno nanaša na čas pred prvo svetovno vojno, ko je bila železar-
na polno aktivna. Leta 1929, v najproduktivnejšem letu po vojni, je v železar-
ni delalo približno 1.000 delavcev (Consiglio Provinciale dell’Economia di
Trieste, 1930, 62). Upoštevajoč tudi podatke o povojni proizvodnji20 in uvo-
zu surovin21 lahko definitivno trdimo, da je škedenjska železarna s svojim de-
lovanjem v celotnem obravnavanem obdobju (1900–1940) ključno prispevala
k oblikovanju Trsta kot regionalnega pola rasti. Tudi podjetje S. A. Acciaie-
rie Weissenfels je izkoriščalo to urbano funkcijo Trsta, saj so bili njegovi glav-
ni produkti bili namenjeni klientom v Trstu (pomorske družbe in državna
mornarica).
Podobno kot urbanizacijske ekonomije so pri razvoju železarne v Šked-
nju izrazito prisotne tudi MAR-ekonomije. Železarna je namreč nastala v
času booma železarske industrije v Avstro-Ogrski (obdobje 1895–1913) kot
specializiran obrat v okviru enega od petih največjih železarskih koncernov
20 Leta 1926 so proizvedli 98.650 ton koksa, leta 1929 pa že 150.006 ton, kar je skorajda na predvojni
ravni (160.000 ton) (Podatki o produkciji so iz poročil tržaške trgovinske in industrijske zbornice
za leto 1928 in 1929). Proizvodnja železa pa se je leta 1929 vrnila na raven tiste iz leta 1913 (Consiglio
Provinciale dell’Economia Corporativa di Trieste, 1931, 138).
Stopnja produkcije v letih 1938–1940 je bila najmanj ista ali boljša kot tista leta 1913 (170 tisoč ton
koksa, 175 tisoč ton litega železa in 84 tisoč ton jekla v letih 1938–1940 v primerjavi s 160 tisoč
tonami koksa in 130 tisoč tonami litega železa leta 1930). Ne pozabimo seveda, da je to bilo že v
času, ko je fašistična vojaška proizvodnja zelo povpraševala po železu in jeklu. Poleg tega so še
naprej proizvajali plin za razsvetljavo v Trstu (Fegiz et al., 1946, 74).
21 V skladu s povojnim trendom naraščajoče porabe premoga je škedenjski obrat leta 1929 porabil
259 tisoč ton železove rude, kar je na ravni leta 1913. Leta 1938 je bil uvoz premoga in železove rude,
kljub padcu v letih krize, na ravni leta 1929 oz. 1913 (Fegiz et al., 1946, 104–05).
112