Page 117 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 117
industrijske panoge in podjetja
vojno so obrati začeli nastajati tudi dlje od večjih urbanih centrov, kjer je bilo
še vedno zadosti poceni delovne sile. To so primeri obratov v Tržiču, Romja-
nu pri Ronkah, Cordenonsu (Filatura Makò)28 in Gemoni (Cotonificio Mor-
ganti) .
Tekstilna industrija predelave bombaža ni bila samo delovno, ampak
tudi kapitalsko intenzivna. Velika večina podjetij iz te branže je bila delniških
družb, ki so razpolagale z več milijoni lir ali kron družbenega kapitala. Ob-
lika podjetij kot delniških družb je omogočala večja vlaganja in sodelovanje
širše množice potencialnih vlagateljev. Obrati v Gorici in Pordenoneju so
nastali na pobudo in s kapitalom lokalnih podjetnikov.29 Pozneje pa opazi-
mo intenzivnejše delovanje tržaških podjetnikov, ki so ustanovili obrate v Aj-
dovščini, Romnjanu in Tržiču,30 beneških in videmskih podjetnikov (formi-
ranje Cotonificio Veneziano in Cotonificio Udinese). V desetletju in pol pred
prvo svetovno vojno prihaja do koncentracije obratov v koncerne, kar je zna-
čilnost tekstilne industrije kot velike industrije v tem času tako v Avstro-Ogr-
ski kot v Italiji.31 Na območju Goriške pride do horizontalne integracije pod-
jetij in obratov pod vodstvom tržaške družine Brunner in s podporo bank.
Najvidnejša predstavnika te družine, Leopold in Arminio, sta v začetku 20.
stoletja dosegla vodilne položaje podjetiju v Gorici (»Filiatorio e tessitorio
meccanico di cotone Ritter-Rittmeyer and C.«), Ajdovščini (»I. R. Privilegi-
ato Filatoio Meccanico di Aidussina«) in Tržiču (»Cotonificio Triestino di
Monfalcone«) ter jih v letih 1912–1913 združila v koncern »Vereinigte Öster-
reichische Textilindustrie A. G.« s sedežem na Dunaju in finančno podpo-
ro bank Bodencreditanstalt z Dunaja in Banca Commerciale Triestina iz Tr-
sta. Temu koncernu so se pridružila še Brunnerjevo podjetje »Figli di Jacob
Brunner« (v lasti je imel obrat v Stražicah, majhno tkalnico v Ajelu – Aiello
in predilnico v Litiji), podjetje Kuffler & Reichel z Dunaja in še eno podjetje
iz Düsseldorfa (Archivio C. d. C. TS, N. 6109, 7. 6. 1930). Na območju Por-
denoneja pa se prav tako obrati in podjetja horizontalno integrirajo v Coto-
28 Leta 1902 je bila na pobudo upravnika Cotonificia Ammana ustanovljena Filatura Makò, s se-
dežem in obratom v Cordenons blizu Pordenoneja. Obrat je bil postavljen na lokaciji, ki je bila za-
radi dobrih vodnih virov posebej primerna za predelavo bombaža iz Egipta (Parmeggiani, 1966,
65– 66; Zalin, 1997, 646; Archivio C. d. C. U., N. 400)
29 »Filiatorio e tessitorio meccanico di cotone Ritter-Rittmeyer and C.« pri Gorici je bil v lasti
goriških podjetnikov (bratov Ettoreja in Giuseppeja Ritterja ter Carla Rittmeyerja) (Luchitta,
1987, 78).
30 Ti tržaški podjetniki so Chiozza, Ritter, Vivante, Brunner, Escher, Economo in Ralli (Fragiacomo,
1997, 98; Luchitta, 1987, 72).
31 Glej Matis in Bachinger, 1973; Good, 1984, in Zamagni, 1993.
117
vojno so obrati začeli nastajati tudi dlje od večjih urbanih centrov, kjer je bilo
še vedno zadosti poceni delovne sile. To so primeri obratov v Tržiču, Romja-
nu pri Ronkah, Cordenonsu (Filatura Makò)28 in Gemoni (Cotonificio Mor-
ganti) .
Tekstilna industrija predelave bombaža ni bila samo delovno, ampak
tudi kapitalsko intenzivna. Velika večina podjetij iz te branže je bila delniških
družb, ki so razpolagale z več milijoni lir ali kron družbenega kapitala. Ob-
lika podjetij kot delniških družb je omogočala večja vlaganja in sodelovanje
širše množice potencialnih vlagateljev. Obrati v Gorici in Pordenoneju so
nastali na pobudo in s kapitalom lokalnih podjetnikov.29 Pozneje pa opazi-
mo intenzivnejše delovanje tržaških podjetnikov, ki so ustanovili obrate v Aj-
dovščini, Romnjanu in Tržiču,30 beneških in videmskih podjetnikov (formi-
ranje Cotonificio Veneziano in Cotonificio Udinese). V desetletju in pol pred
prvo svetovno vojno prihaja do koncentracije obratov v koncerne, kar je zna-
čilnost tekstilne industrije kot velike industrije v tem času tako v Avstro-Ogr-
ski kot v Italiji.31 Na območju Goriške pride do horizontalne integracije pod-
jetij in obratov pod vodstvom tržaške družine Brunner in s podporo bank.
Najvidnejša predstavnika te družine, Leopold in Arminio, sta v začetku 20.
stoletja dosegla vodilne položaje podjetiju v Gorici (»Filiatorio e tessitorio
meccanico di cotone Ritter-Rittmeyer and C.«), Ajdovščini (»I. R. Privilegi-
ato Filatoio Meccanico di Aidussina«) in Tržiču (»Cotonificio Triestino di
Monfalcone«) ter jih v letih 1912–1913 združila v koncern »Vereinigte Öster-
reichische Textilindustrie A. G.« s sedežem na Dunaju in finančno podpo-
ro bank Bodencreditanstalt z Dunaja in Banca Commerciale Triestina iz Tr-
sta. Temu koncernu so se pridružila še Brunnerjevo podjetje »Figli di Jacob
Brunner« (v lasti je imel obrat v Stražicah, majhno tkalnico v Ajelu – Aiello
in predilnico v Litiji), podjetje Kuffler & Reichel z Dunaja in še eno podjetje
iz Düsseldorfa (Archivio C. d. C. TS, N. 6109, 7. 6. 1930). Na območju Por-
denoneja pa se prav tako obrati in podjetja horizontalno integrirajo v Coto-
28 Leta 1902 je bila na pobudo upravnika Cotonificia Ammana ustanovljena Filatura Makò, s se-
dežem in obratom v Cordenons blizu Pordenoneja. Obrat je bil postavljen na lokaciji, ki je bila za-
radi dobrih vodnih virov posebej primerna za predelavo bombaža iz Egipta (Parmeggiani, 1966,
65– 66; Zalin, 1997, 646; Archivio C. d. C. U., N. 400)
29 »Filiatorio e tessitorio meccanico di cotone Ritter-Rittmeyer and C.« pri Gorici je bil v lasti
goriških podjetnikov (bratov Ettoreja in Giuseppeja Ritterja ter Carla Rittmeyerja) (Luchitta,
1987, 78).
30 Ti tržaški podjetniki so Chiozza, Ritter, Vivante, Brunner, Escher, Economo in Ralli (Fragiacomo,
1997, 98; Luchitta, 1987, 72).
31 Glej Matis in Bachinger, 1973; Good, 1984, in Zamagni, 1993.
117
