Page 116 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 116
industrializacija in prostor
vojni združeval »Filiatorio e tessitorio meccanico di cotone Ritter-Rittmeyer
and C.« iz Gorice in »I. R. Privilegiato Filatoio Meccanico di Aidussina« iz
Ajdovščine, začel intenzivno uporabljati elektriko kot pogonsko silo za stro-
je, ki so jo dobivali od novozgrajene hidroelektrarne v Stražicah in termoelek-
trarne v Podgori (Piedimonte) (tudi pri Gorici) ter že obstoječe na reki Hubelj
pri Ajdovščini. Obe centrali skupaj sta zagotavljali električno energijo mestu
Gorici in okolici, cementarni v Anhovem in novi tekstilni tovarni v Podgori,
novi tovarni strojev SICMAT v Stražicah, ter, preko omrežja podjetja Offici-
ne Elettriche dell’Isonzo, obratom v Ajdovščini, Romjanu in Tržiču (Camera
di Commercio e industria Trieste, 1924, 158–59; Banca Commerciale Triesti-
na, 1925, 128). Druga podjetja so se v veliki večini posluževala hidroelektrične
energije, ravno zaradi obilice razpoložljivih vodnih virov na območju seve-
rovzhodnega Jadrana.26
Dejavnik delovne sile kaže, da je tekstilna industrija predelave bomba-
ža zaposlovala veliko število delavcev in delavk, kar je značilno za industrijo
s tovarniško organizirano proizvodnjo, visoko stopnjo mehanizacije (upora-
ba strojev) in intenzivno uporabo mehanske pogonske sile (voda in para). Na
območju Goriške province je bilo leta 1927 v obratih v Podgori in Ajdovšči-
ni ter v bližnji tovarni strojev (SICMAT) zaposlenih okoli 3.500 ljudi, kar je
dobra petina vseh zaposlenih v industriji in obrti v provinci (15.869) in, gle-
dano po številu zaposlenih v posamezni industrijski panogi, postavi tekstil-
no industrijo predelave bombaža na prvo mesto v provinci (Consiglio e Uffi-
cio provinciale dell’economia di Gorizia, 1930, 71). V Pordenoneju pa je bilo
koncentriranih več večjih obratov za predelavo bombaža (Cotonificio Venezi-
ano iz Benetk je ob koncu prve svetovne vojne imel v lasti tri obrate, dva v Por-
denoneju in enega v bližnjem Fiume Venetu) (Parmeggiani, 1966, 64–65). Ti
podatki kažejo, da so bili obrati postavljeni v bližini ali okoli urbanih centrov
(Gorica, Trst, Pordenone, Videm), kjer je bila zadostna masa potencialne de-
lovne sile, a na tistih lokacijah, kjer je bila ta delovna sila relativno poceni. Šlo
je za kombinacijo dobrega dostopa in nizkih stroškov zaposlovanja nekvalifi-
cirane delovne sile – tako kot drugod po Evropi v tej industriji so zaposlova-
li v veliki večini ženske, pri čemer so delavke in delavci prihajali iz mesta, lo-
kalnih vasi ali sosednjih občin. Po drugi strani pa strokovno podkovan kader
ni bil vezan na lokalno okolje, kjer so bili obrati, ampak se je tudi selil. Tako
so v tekstilnih obratih v Gorici delali delovodje ali višje kvalificirani delavci
iz okolice Pordenoneja in območja Veneta.27 V desetletjih pred prvo svetovno
26 Prav zaradi dobre lokacije ob rekah se je Pordenone s sosednjimi kraji (Fiume Veneto, Cordenons)
že pred prvo svetovno vojno vzpostavil kot center tekstilne industrije v Furlanski provinci.
27 Benvenuti, 1990, 186–189; glej tudi Gianantonio in Nemec, 2000, 56, 120.
116
vojni združeval »Filiatorio e tessitorio meccanico di cotone Ritter-Rittmeyer
and C.« iz Gorice in »I. R. Privilegiato Filatoio Meccanico di Aidussina« iz
Ajdovščine, začel intenzivno uporabljati elektriko kot pogonsko silo za stro-
je, ki so jo dobivali od novozgrajene hidroelektrarne v Stražicah in termoelek-
trarne v Podgori (Piedimonte) (tudi pri Gorici) ter že obstoječe na reki Hubelj
pri Ajdovščini. Obe centrali skupaj sta zagotavljali električno energijo mestu
Gorici in okolici, cementarni v Anhovem in novi tekstilni tovarni v Podgori,
novi tovarni strojev SICMAT v Stražicah, ter, preko omrežja podjetja Offici-
ne Elettriche dell’Isonzo, obratom v Ajdovščini, Romjanu in Tržiču (Camera
di Commercio e industria Trieste, 1924, 158–59; Banca Commerciale Triesti-
na, 1925, 128). Druga podjetja so se v veliki večini posluževala hidroelektrične
energije, ravno zaradi obilice razpoložljivih vodnih virov na območju seve-
rovzhodnega Jadrana.26
Dejavnik delovne sile kaže, da je tekstilna industrija predelave bomba-
ža zaposlovala veliko število delavcev in delavk, kar je značilno za industrijo
s tovarniško organizirano proizvodnjo, visoko stopnjo mehanizacije (upora-
ba strojev) in intenzivno uporabo mehanske pogonske sile (voda in para). Na
območju Goriške province je bilo leta 1927 v obratih v Podgori in Ajdovšči-
ni ter v bližnji tovarni strojev (SICMAT) zaposlenih okoli 3.500 ljudi, kar je
dobra petina vseh zaposlenih v industriji in obrti v provinci (15.869) in, gle-
dano po številu zaposlenih v posamezni industrijski panogi, postavi tekstil-
no industrijo predelave bombaža na prvo mesto v provinci (Consiglio e Uffi-
cio provinciale dell’economia di Gorizia, 1930, 71). V Pordenoneju pa je bilo
koncentriranih več večjih obratov za predelavo bombaža (Cotonificio Venezi-
ano iz Benetk je ob koncu prve svetovne vojne imel v lasti tri obrate, dva v Por-
denoneju in enega v bližnjem Fiume Venetu) (Parmeggiani, 1966, 64–65). Ti
podatki kažejo, da so bili obrati postavljeni v bližini ali okoli urbanih centrov
(Gorica, Trst, Pordenone, Videm), kjer je bila zadostna masa potencialne de-
lovne sile, a na tistih lokacijah, kjer je bila ta delovna sila relativno poceni. Šlo
je za kombinacijo dobrega dostopa in nizkih stroškov zaposlovanja nekvalifi-
cirane delovne sile – tako kot drugod po Evropi v tej industriji so zaposlova-
li v veliki večini ženske, pri čemer so delavke in delavci prihajali iz mesta, lo-
kalnih vasi ali sosednjih občin. Po drugi strani pa strokovno podkovan kader
ni bil vezan na lokalno okolje, kjer so bili obrati, ampak se je tudi selil. Tako
so v tekstilnih obratih v Gorici delali delovodje ali višje kvalificirani delavci
iz okolice Pordenoneja in območja Veneta.27 V desetletjih pred prvo svetovno
26 Prav zaradi dobre lokacije ob rekah se je Pordenone s sosednjimi kraji (Fiume Veneto, Cordenons)
že pred prvo svetovno vojno vzpostavil kot center tekstilne industrije v Furlanski provinci.
27 Benvenuti, 1990, 186–189; glej tudi Gianantonio in Nemec, 2000, 56, 120.
116
