Page 118 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 118
industrializacija in prostor
nificio Veneziano, tudi s finančno podporo bank. Ta koncentracija je primer
MAR-ekonomij.
»Eksogena« lokacijska dejavnika sta surovina in transport. Dobava
bombaža tekstilnim podjetjem na območju Avstrijskega primorja, natančne-
je Goriške, je bila vezana na pozicijo tržaškega pristanišča kot oskrbovalca
tekstilnih obratov v čeških deželah in na severnem Moravskem z bomba-
žem (Camera di Commercio e d’industria di Trieste, 1911, 266; Camera di
Commercio e d’industria di Trieste, 1912, 282). Na razvoj te industrije je to-
rej vplivala vloga tržaškega pristanišča kot tranzitne točke za blago, ki prihaja
po morju iz tujine (kolonialno blago) in je namenjeno primarno v notranjost
monarhije, ne pa za potrebe »lokalne« tekstilne industrije. Ta element urba-
nizacijskih ekonomij je opazen tudi pri transportu surovine po kopnem, saj
so tekstilni obrati na Goriškem izkoriščali tiste železniške povezave, ki so bile
razvite za potrebe tržaškega tranzitnega prometa.32 Struktura transporta suro-
vin in blaga je v obdobju 1900–1940 ostajala ista – surovina (bombaž) je pri-
hajala po morju v Trst preko uveljavljenih tržaških trgovinskih poti (Levant,
Egipt, Indija), izdelki pa so bili transportirani po železnici v smeri srednje in
jugovzhodne Evrope (Millo, 1989, 263). To je bilo tudi klasično tržišče za ita-
lijansko tekstilno industrijo v medvojnem obdobju33.
Glede lokalizacijskih ekonomij lahko ugotovimo, da je bila tekstilna in-
dustrija le deloma oz. »mešano« koncentrirana. Obrati niso bili locirani v
neposredni bližini eni do drugih, ampak so bili razpršeni na širšem območju.
Gledano na mikro ravni so bilo lokalizacijske ekonomije najmočnejše v Go-
rici, kjer so bili obrati tekstilne industrije v neposredni bližini obratov stroj-
ne industrije (SICMAT) in industrije za pridobivanje električne energije. To
je klasičen primer Marshallove koncentracije industrije na eni lokaciji, kjer
strojna industrija proizvaja za potrebe tekstilne industrije, obrati za prido-
bivanje elektrike pa slednjo distribuirajo tako tekstilni kot strojni industri-
ji. Sočasno pa strojna in tekstilna industrija izkoriščata isti bazen delovne sile.
Makro gledano pa je, na relaciji Tržič–Gorica–Ajdovščina, obrate med seboj
povezovala uporaba električne energije preko istih omrežij, uporaba iste teh-
nologije oz. strojev, ki jih je proizvajal SICMAT, ter ista transportna mreža.
Za medvojno obdobje je za tekstilno industrijo prav tako značilna kom-
binacija MAR- in Jacobs-ekonomij. Prve so opazne v treh različnih koncen-
tracijah. Prva (horizontalna) koncentracija se je zgodila v povojnih letih, ko
32 Bombaž so preko tržaškega pristanišča in potem preko železniške povezave Trst–Tržič–Gorica
(naprej do Ajdovščine, Krmina in Vidma) uvažali iz Indije, Egipta, Bengalije in Perzije (Luchitta,
1987, 73, 76, 79).
33 Glej Zamagni (1993), Tattara, Toniolo (1976) in Toniolo (1980).
118
nificio Veneziano, tudi s finančno podporo bank. Ta koncentracija je primer
MAR-ekonomij.
»Eksogena« lokacijska dejavnika sta surovina in transport. Dobava
bombaža tekstilnim podjetjem na območju Avstrijskega primorja, natančne-
je Goriške, je bila vezana na pozicijo tržaškega pristanišča kot oskrbovalca
tekstilnih obratov v čeških deželah in na severnem Moravskem z bomba-
žem (Camera di Commercio e d’industria di Trieste, 1911, 266; Camera di
Commercio e d’industria di Trieste, 1912, 282). Na razvoj te industrije je to-
rej vplivala vloga tržaškega pristanišča kot tranzitne točke za blago, ki prihaja
po morju iz tujine (kolonialno blago) in je namenjeno primarno v notranjost
monarhije, ne pa za potrebe »lokalne« tekstilne industrije. Ta element urba-
nizacijskih ekonomij je opazen tudi pri transportu surovine po kopnem, saj
so tekstilni obrati na Goriškem izkoriščali tiste železniške povezave, ki so bile
razvite za potrebe tržaškega tranzitnega prometa.32 Struktura transporta suro-
vin in blaga je v obdobju 1900–1940 ostajala ista – surovina (bombaž) je pri-
hajala po morju v Trst preko uveljavljenih tržaških trgovinskih poti (Levant,
Egipt, Indija), izdelki pa so bili transportirani po železnici v smeri srednje in
jugovzhodne Evrope (Millo, 1989, 263). To je bilo tudi klasično tržišče za ita-
lijansko tekstilno industrijo v medvojnem obdobju33.
Glede lokalizacijskih ekonomij lahko ugotovimo, da je bila tekstilna in-
dustrija le deloma oz. »mešano« koncentrirana. Obrati niso bili locirani v
neposredni bližini eni do drugih, ampak so bili razpršeni na širšem območju.
Gledano na mikro ravni so bilo lokalizacijske ekonomije najmočnejše v Go-
rici, kjer so bili obrati tekstilne industrije v neposredni bližini obratov stroj-
ne industrije (SICMAT) in industrije za pridobivanje električne energije. To
je klasičen primer Marshallove koncentracije industrije na eni lokaciji, kjer
strojna industrija proizvaja za potrebe tekstilne industrije, obrati za prido-
bivanje elektrike pa slednjo distribuirajo tako tekstilni kot strojni industri-
ji. Sočasno pa strojna in tekstilna industrija izkoriščata isti bazen delovne sile.
Makro gledano pa je, na relaciji Tržič–Gorica–Ajdovščina, obrate med seboj
povezovala uporaba električne energije preko istih omrežij, uporaba iste teh-
nologije oz. strojev, ki jih je proizvajal SICMAT, ter ista transportna mreža.
Za medvojno obdobje je za tekstilno industrijo prav tako značilna kom-
binacija MAR- in Jacobs-ekonomij. Prve so opazne v treh različnih koncen-
tracijah. Prva (horizontalna) koncentracija se je zgodila v povojnih letih, ko
32 Bombaž so preko tržaškega pristanišča in potem preko železniške povezave Trst–Tržič–Gorica
(naprej do Ajdovščine, Krmina in Vidma) uvažali iz Indije, Egipta, Bengalije in Perzije (Luchitta,
1987, 73, 76, 79).
33 Glej Zamagni (1993), Tattara, Toniolo (1976) in Toniolo (1980).
118
