Page 121 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 121
industrijske panoge in podjetja
dnja vreč za cement v obdobju pred prvo svetovno vojno, kajti v tistem času
je cementarna iz Splita distribuirala svoje izdelke preko Trsta in je potrebova-
la vreče za cement. Lokacijska dejavnika transporta in trga sta torej bila, v po-
vezavi z urbanizacijskimi ekonomijami oz. pozicijo Trsta kot transportnega
središča in deloma tudi trga, glavna pri nastanku te industrije. Tretji pomem-
ben lokacijski dejavnik je bil kapital, saj je bilo podjetje ustanovljeno na pobu-
do pomembne tržaške trgovske družine Economo, ki je svoj trgovski kapital
pred vojno investirala v več različnih industrijskih podjetij v Trstu in okolici.
Po vojni pride do »italijanizacije« podjetja in spremembe lastništva.
Leta 1924 se podjetje na novo konstituira pod istim imenom, a z novimi la-
stniki. Glavni delničarji postanejo podjetniki iz »stare« Italije: Guido Seg-
re (tudi predsednik upravnega odbora), inženir Carlo Marchiori, Ettore Mo-
diano, inženir Cesare Sacerdoti, grof in inženir Vittore Vittorelli, Benveniste
D. Gattegno in Arturo Segre, ki so imeli v lasti okoli 85 % delnic (Archivio
IRI, Pratiche degli uffici (Numerazione Nera), Atti ..., Sezione Finanziamen-
ti ..., »Consiglio del 29 marzo 1934. Elenco A e B«, Soc. an. jutificio triesti-
no Trieste). Guido Segre, Cesare Sacerdoti, Arturo Segre in Vittore Vittorel-
li so sicer po vojni postali delničarji in/ali člani upravnih odborov podjetij
iz različnih industrijskih panog na celotnem območju severovzhodnega Ja-
drana. Najbolj povezana sta bila Guido Segre in Cesare Sacerdoti, ki sta so-
delovala v podjetjih v kovinski in strojni industriji (ladjedelnice), železarski
(Acciaierie Weissenfels) in tekstilni industriji. Ta pretok podjetniškega zna-
nja in sposobnosti med različnimi industrijskimi panogami je primer delova-
nja Jacobs-ekonomij, ki najbolj pridejo do izraza, ko Jutificio leta 1935 posta-
ne del skupine podjetij, ki jih vodi Guido Segre. Z začetkom kriznega cikla
v začetku tridesetih let namreč pride do padca cen jute in njenih produktov
na mednarodnem trgu ter do naglega zmanjšanja povpraševanja. Ob krčenju
trga je podjetje še dodatno čutilo konkurenco avstrijskih, madžarskih, polj-
skih, čeških in jugoslovanskih obratov, ki so bili prav tako prisotni na istih
tržiščih. Nič boljše ni bilo na domačem, italijanskem, trgu. Obstoječa pro-
dukcija obratov za predelavo jute v Italiji je več kot zadoščala za potrebe do-
mačega tržišča in izvoza. Zato so italijanski obrati delovali pod optimalnim
nivojem proizvodnje. Vedno močnejši konkurenčni boj na domačem trgu so
neuspešno poskušali brzdati z reguliranjem cen produktov in delovne sile s
pomočjo konzorcija Consorzio Vendita Manufatti di Juta (obstajal je v letih
1932–1933). V obdobju 1931–1934 je Jutificio uspel, deloma zahvaljujoč tudi so-
delovanju v konzorciju, ohraniti od polovice do dve tretjini predkrizne pro-
daje na domačem trgu. A v istem obdobju je prodaja v tujino padla na 40 %
121
dnja vreč za cement v obdobju pred prvo svetovno vojno, kajti v tistem času
je cementarna iz Splita distribuirala svoje izdelke preko Trsta in je potrebova-
la vreče za cement. Lokacijska dejavnika transporta in trga sta torej bila, v po-
vezavi z urbanizacijskimi ekonomijami oz. pozicijo Trsta kot transportnega
središča in deloma tudi trga, glavna pri nastanku te industrije. Tretji pomem-
ben lokacijski dejavnik je bil kapital, saj je bilo podjetje ustanovljeno na pobu-
do pomembne tržaške trgovske družine Economo, ki je svoj trgovski kapital
pred vojno investirala v več različnih industrijskih podjetij v Trstu in okolici.
Po vojni pride do »italijanizacije« podjetja in spremembe lastništva.
Leta 1924 se podjetje na novo konstituira pod istim imenom, a z novimi la-
stniki. Glavni delničarji postanejo podjetniki iz »stare« Italije: Guido Seg-
re (tudi predsednik upravnega odbora), inženir Carlo Marchiori, Ettore Mo-
diano, inženir Cesare Sacerdoti, grof in inženir Vittore Vittorelli, Benveniste
D. Gattegno in Arturo Segre, ki so imeli v lasti okoli 85 % delnic (Archivio
IRI, Pratiche degli uffici (Numerazione Nera), Atti ..., Sezione Finanziamen-
ti ..., »Consiglio del 29 marzo 1934. Elenco A e B«, Soc. an. jutificio triesti-
no Trieste). Guido Segre, Cesare Sacerdoti, Arturo Segre in Vittore Vittorel-
li so sicer po vojni postali delničarji in/ali člani upravnih odborov podjetij
iz različnih industrijskih panog na celotnem območju severovzhodnega Ja-
drana. Najbolj povezana sta bila Guido Segre in Cesare Sacerdoti, ki sta so-
delovala v podjetjih v kovinski in strojni industriji (ladjedelnice), železarski
(Acciaierie Weissenfels) in tekstilni industriji. Ta pretok podjetniškega zna-
nja in sposobnosti med različnimi industrijskimi panogami je primer delova-
nja Jacobs-ekonomij, ki najbolj pridejo do izraza, ko Jutificio leta 1935 posta-
ne del skupine podjetij, ki jih vodi Guido Segre. Z začetkom kriznega cikla
v začetku tridesetih let namreč pride do padca cen jute in njenih produktov
na mednarodnem trgu ter do naglega zmanjšanja povpraševanja. Ob krčenju
trga je podjetje še dodatno čutilo konkurenco avstrijskih, madžarskih, polj-
skih, čeških in jugoslovanskih obratov, ki so bili prav tako prisotni na istih
tržiščih. Nič boljše ni bilo na domačem, italijanskem, trgu. Obstoječa pro-
dukcija obratov za predelavo jute v Italiji je več kot zadoščala za potrebe do-
mačega tržišča in izvoza. Zato so italijanski obrati delovali pod optimalnim
nivojem proizvodnje. Vedno močnejši konkurenčni boj na domačem trgu so
neuspešno poskušali brzdati z reguliranjem cen produktov in delovne sile s
pomočjo konzorcija Consorzio Vendita Manufatti di Juta (obstajal je v letih
1932–1933). V obdobju 1931–1934 je Jutificio uspel, deloma zahvaljujoč tudi so-
delovanju v konzorciju, ohraniti od polovice do dve tretjini predkrizne pro-
daje na domačem trgu. A v istem obdobju je prodaja v tujino padla na 40 %
121
