Page 17 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 17
Industrializacija v evropskem,
avstro-ogrskem in italijanskem
prostoru
Industrializacija v Evropi od konca 19. stoletja (1870)
do druge svetovne vojne – značilnosti
Industrializacija pomeni uvajanje novih tehnoloških procesov in organi-
zacijskih oblik v industrijsko proizvodnjo, kar ima za posledico rast šte-
vila zaposlenih v industriji in povečano uporabo resursov (Landes, 2003,
5). Osnova novih tehnoloških procesov sta uporaba strojev, ki jih ne poganja
človeška, temveč druga fizična sila (kot je para ali elektrika), ter izkoriščanje
glavnih surovin (premog in železo) za konstrukcijo in poganjanje teh strojev
(Landes, 2003,1). Nove organizacijske oblike pa se nanašajo na postavitev ce-
lotnega proizvodnega procesa na enem prostoru (koncentracija in centrali-
zacija), kjer velja delitev dela in odgovornosti vseh udeležencev v proizvodnji
(delodajalca kot organizatorja proizvodnje in delavcev kot izvajalcev oz. pro-
ducentov) (Landes, 2003, 2). Gradniki tehnoloških procesov so tehnološke
inovacije oz. izumljanje in izpopolnjevanje strojev, znanje (tako teoretično in
znanstveno kot tehnično in izkustveno) ter dostopnost energije. Izkoriščanje
premoga kot goriva namesto lesa je, na primer, omogočilo boljšo predelavo že-
leza, kar je omogočilo izkoriščanje tega železa za proizvodnjo parnih strojev,
ki so uporabljali premog, in to je ponovno dvignilo povpraševanje po premo-
gu. Na ta način sta se v medsebojni odvisnosti vseskozi povečevali uporabi
premoga in železa (Broadberry, Fremdling in Solar, 2010, 165–67). Pri organi-
zaciji industrijske proizvodnje je bil ključen preskok od protoindustrijske pro-
izvodnje,1 ki je prav tako poznala centralno organizirano produkcijo z delit-
vijo dela, k industrijski proizvodnji v tovarnah, kjer je bilo razmerje stroškov
med uvajanjem strojev in zaposlovanjem delavcev odločilno na strani strojev,
1 Glej Kriedte, Medick in Schlumbohm, 1981; de Vries, 1994 in 2008.
industrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
17
avstro-ogrskem in italijanskem
prostoru
Industrializacija v Evropi od konca 19. stoletja (1870)
do druge svetovne vojne – značilnosti
Industrializacija pomeni uvajanje novih tehnoloških procesov in organi-
zacijskih oblik v industrijsko proizvodnjo, kar ima za posledico rast šte-
vila zaposlenih v industriji in povečano uporabo resursov (Landes, 2003,
5). Osnova novih tehnoloških procesov sta uporaba strojev, ki jih ne poganja
človeška, temveč druga fizična sila (kot je para ali elektrika), ter izkoriščanje
glavnih surovin (premog in železo) za konstrukcijo in poganjanje teh strojev
(Landes, 2003,1). Nove organizacijske oblike pa se nanašajo na postavitev ce-
lotnega proizvodnega procesa na enem prostoru (koncentracija in centrali-
zacija), kjer velja delitev dela in odgovornosti vseh udeležencev v proizvodnji
(delodajalca kot organizatorja proizvodnje in delavcev kot izvajalcev oz. pro-
ducentov) (Landes, 2003, 2). Gradniki tehnoloških procesov so tehnološke
inovacije oz. izumljanje in izpopolnjevanje strojev, znanje (tako teoretično in
znanstveno kot tehnično in izkustveno) ter dostopnost energije. Izkoriščanje
premoga kot goriva namesto lesa je, na primer, omogočilo boljšo predelavo že-
leza, kar je omogočilo izkoriščanje tega železa za proizvodnjo parnih strojev,
ki so uporabljali premog, in to je ponovno dvignilo povpraševanje po premo-
gu. Na ta način sta se v medsebojni odvisnosti vseskozi povečevali uporabi
premoga in železa (Broadberry, Fremdling in Solar, 2010, 165–67). Pri organi-
zaciji industrijske proizvodnje je bil ključen preskok od protoindustrijske pro-
izvodnje,1 ki je prav tako poznala centralno organizirano produkcijo z delit-
vijo dela, k industrijski proizvodnji v tovarnah, kjer je bilo razmerje stroškov
med uvajanjem strojev in zaposlovanjem delavcev odločilno na strani strojev,
1 Glej Kriedte, Medick in Schlumbohm, 1981; de Vries, 1994 in 2008.
industrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
17
