Page 19 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 19
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
strije (Broadberry, Federico in Klein, 2010, 20). Poleg Združenega kraljestva
so bile glavne industrializirane države v Evropi Belgija s 40 % delovno sposob-
nega prebivalstva zaposlenega v industriji leta 1913, Nizozemska s 33 %, Švica
s 46 %, Francija s 33 % in Švedska z 32 % (Berend, 2006, 19, 20; Broadberry,
Federico in Klein, 2010, 61). Ti podatki potrjujejo, da so bile države v nepo-
sredni soseščini Združenega kraljestva, natančneje Anglije, v obdobju 1870–
1913 najbolj industrializirane države v Evropi. Nemčija in Švedska sta sicer pri-
mera držav, ki so pozno vstopile v industrializacijo, saj je bilo še leta 1870 na
Švedskem 67 % delovno sposobnega prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, v
Nemčiji pa je ta delež znašal 49 %. Do leta 1913 pa sta obe državi uspešno šli
skozi proces intenzivne industrializacije in čeprav nista dosegli stopnje indu-
strializacije Združenega kraljestva, sta se pridružili krogu industrializiranih
evropskih držav (Broadberry, Federico in Klein, 2010, 61, 69).
Dodatni dejavniki intenzivne industrializacije v začetku 20. stoletja so
bili še oblikovanje velikih delniških družb, podprtih z bančnim kapitalom, ki
so bile sposobne investicij v nove industrijske panoge, dobro razvito železni-
ško omrežje ter ogromna proizvodnja električne energije (Broadberry, Fede-
rico in Klein, 2010, 71; Berend, 2006, 25, 26). Ta t. i. »druga industrijska re-
volucija« je tudi omogočila manj industrializiranim državam, da z uporabo
novih tehnoloških inovacij in postopkov začnejo dohitevati bolj industrializi-
rane države.4 Vendar ta proces catching-up5 oz. dohitevanja še ne pomeni, da so
manj industrializirane države dosegle raven najbolj industrializiranih držav.
Izmed Nemčije, Avstro-Ogrske, Rusije, Italije, Španije in Švedske, ki so v ob-
dobju 1870–1913 vse izkazovale višjo stopnjo rasti industrijske proizvodnje kot
Združeno kraljestvo, sta le Nemčija in Švedska dosegli nadpovprečno stopnjo
industrializacije. V ostalih državah je bila industrializacija nepopolna. Tako
je ruski BDP leta 1913 znašal šele 40 % zahodnoevropskega, kljub ogromnim
investicijam v izgradnjo železniškega omrežja. V Italiji je bilo leta 1913 še 55
% delovno sposobnega prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, čeprav se je že
oblikoval t. i. »industrijski trikotnik« v Padski nižini (Torino, Milano, Ge-
nova), kjer je bil center italijanske strojne, kemične in predvsem električne in-
dustrije (Berend, 2006, 34). V Avstro-Ogrski je bil avstrijski, cislajtanski, del
bolj industrializiran kot madžarski, translajtanski. Kljub velikim investicijam
v kmetijsko proizvodnjo na Madžarskem (Berend, 2006, 32) je Avstro-Ogr-
ska kot celota s svojo stopnjo rasti industrijske proizvodnje zaostajala za Nem-
4 O t. i. »nadomestnih dejavnikih«, ki jih uporabljajo manj industrializirane države, glej poglavje
»Reflections on the Concept of ‘Prerequisites’ of Modern Industrialization« (Gerschenkron,
1962, 31–51).
5 Glej Gerschenkron, 1962.
19
strije (Broadberry, Federico in Klein, 2010, 20). Poleg Združenega kraljestva
so bile glavne industrializirane države v Evropi Belgija s 40 % delovno sposob-
nega prebivalstva zaposlenega v industriji leta 1913, Nizozemska s 33 %, Švica
s 46 %, Francija s 33 % in Švedska z 32 % (Berend, 2006, 19, 20; Broadberry,
Federico in Klein, 2010, 61). Ti podatki potrjujejo, da so bile države v nepo-
sredni soseščini Združenega kraljestva, natančneje Anglije, v obdobju 1870–
1913 najbolj industrializirane države v Evropi. Nemčija in Švedska sta sicer pri-
mera držav, ki so pozno vstopile v industrializacijo, saj je bilo še leta 1870 na
Švedskem 67 % delovno sposobnega prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, v
Nemčiji pa je ta delež znašal 49 %. Do leta 1913 pa sta obe državi uspešno šli
skozi proces intenzivne industrializacije in čeprav nista dosegli stopnje indu-
strializacije Združenega kraljestva, sta se pridružili krogu industrializiranih
evropskih držav (Broadberry, Federico in Klein, 2010, 61, 69).
Dodatni dejavniki intenzivne industrializacije v začetku 20. stoletja so
bili še oblikovanje velikih delniških družb, podprtih z bančnim kapitalom, ki
so bile sposobne investicij v nove industrijske panoge, dobro razvito železni-
ško omrežje ter ogromna proizvodnja električne energije (Broadberry, Fede-
rico in Klein, 2010, 71; Berend, 2006, 25, 26). Ta t. i. »druga industrijska re-
volucija« je tudi omogočila manj industrializiranim državam, da z uporabo
novih tehnoloških inovacij in postopkov začnejo dohitevati bolj industrializi-
rane države.4 Vendar ta proces catching-up5 oz. dohitevanja še ne pomeni, da so
manj industrializirane države dosegle raven najbolj industrializiranih držav.
Izmed Nemčije, Avstro-Ogrske, Rusije, Italije, Španije in Švedske, ki so v ob-
dobju 1870–1913 vse izkazovale višjo stopnjo rasti industrijske proizvodnje kot
Združeno kraljestvo, sta le Nemčija in Švedska dosegli nadpovprečno stopnjo
industrializacije. V ostalih državah je bila industrializacija nepopolna. Tako
je ruski BDP leta 1913 znašal šele 40 % zahodnoevropskega, kljub ogromnim
investicijam v izgradnjo železniškega omrežja. V Italiji je bilo leta 1913 še 55
% delovno sposobnega prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, čeprav se je že
oblikoval t. i. »industrijski trikotnik« v Padski nižini (Torino, Milano, Ge-
nova), kjer je bil center italijanske strojne, kemične in predvsem električne in-
dustrije (Berend, 2006, 34). V Avstro-Ogrski je bil avstrijski, cislajtanski, del
bolj industrializiran kot madžarski, translajtanski. Kljub velikim investicijam
v kmetijsko proizvodnjo na Madžarskem (Berend, 2006, 32) je Avstro-Ogr-
ska kot celota s svojo stopnjo rasti industrijske proizvodnje zaostajala za Nem-
4 O t. i. »nadomestnih dejavnikih«, ki jih uporabljajo manj industrializirane države, glej poglavje
»Reflections on the Concept of ‘Prerequisites’ of Modern Industrialization« (Gerschenkron,
1962, 31–51).
5 Glej Gerschenkron, 1962.
19
