Page 18 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 18
industrializacija in prostor
kar je posledično vodilo v vedno boljšo opremljenost industrijskih obratov s
stroji, večjo potrebo po kapitalu za investicije in izrazitejšo delitev dela (Bro-
adberry, Fremdling in Solar, 2010, 166–69).
Pomen industrializacije za Evropo je v tem, da uveljavljanje tehnolo-
ških procesov in industrijske produkcije ni predstavljalo kratkotrajnega sun-
ka, ampak dolgotrajen proces gospodarske rasti, ki vključuje strukturne spre-
membe v krepitvi sekundarnega (industrija) in terciarnega (storitve) sektorja
nasproti primarnemu (kmetijstvo), večjo porabo surovin, tako zaradi inten-
zivnejše proizvodnje kot zaradi visoke rasti števila prebivalstva, urbanizacijo,
višje dohodke na prebivalca in boljši standard življenja (Hudson, 1994, 2). Ta
proces rasti, ki obsega še vzpostavljanje mednarodnih sredstev komunikacije
(npr. telegrafa in telefona) in mednarodne trgovine, je Kuznets poimenoval
»moderna ekonomska rast« (modern economic growth); odvijal se je v Evropi
v 18. in 19. stoletju,2 začel pa se je v Angliji v 18. stoletju.
V začetku 20. stoletja je proces sodobne ekonomski rasti dosegel svoj ze-
nit. Po Maddisonu3 je rast bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca v
Evropi v obdobju 1700–1820 znašala 0,12 %, v obdobju 1820–1870 se je dvig-
nila na 0,86 %, vrh pa dosegla v obdobju 1870–1913 z 1,22 % (med obema sve-
tovnima vojnama je bila 0,96 %) (Carreras in Josephson, 2010, 34). Pri tem je
v obdobju 1870–1913 število prebivalstva v Evropi (Turčija ni všteta) naraslo s
314 milijonov na 471 milijonov oz. je raslo z letno stopnjo 0,95 % (Leonard in
Ljungber, 2010, 109). To pomeni, da je BDP na prebivalca rasel hitreje kot pre-
bivalstvo. Ob prelomu stoletja je Evropa dominirala v svetovni proizvodnji, s
46-% deležem v svetovnem BDP-ju oz. z 41-% deležem v svetovnem BDP-ju
na prebivalca (Berend, 2006, 20).
V skladu s pospešeno ekonomsko rastjo je potekala tudi intenzivna in-
dustrializacija. Stopnja rasti industrijske proizvodnje je v evropskih državah v
obdobju 1870–1913 naraščala hitreje kot BDP (Broadberry, Federico in Klein,
2010, 69). Medtem ko je imelo Združeno kraljestvo na začetku 19. stoletja 38
% delovno sposobnega prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, 33 % pa v indu-
striji, je bilo leta 1870 to razmerje 22 : 42, leta 1913 pa že 12 : 44 v korist indu-
2 »... modern economic growth, which Kuznets (1974) defined in terms of the following six charac-
teristics: (i) high rates of growth of per capita product and population; (ii) a high rate of growth of
output per unit of all inputs – that is, total factor productivity; (iii) high rates of structural trans-
formation from agriculture to industry and services, and from personal enterprise to large-scale
impersonal organization of firms; (iv) changes in the structure of society and its ideology, includ-
ing urbanization and secularization; (v) opening up of international communications, or global-
ization; and (vi) the limited spread of growth, leading to the divergence of living standards be-
tween ‘developed’ and ‘underdeveloped’ nations.« (Broadberry in O’Rourke, 2010, 1)
3 Maddison, A. (2007): Historical Statistics for the World Economy: 1–2003 AD.
18
kar je posledično vodilo v vedno boljšo opremljenost industrijskih obratov s
stroji, večjo potrebo po kapitalu za investicije in izrazitejšo delitev dela (Bro-
adberry, Fremdling in Solar, 2010, 166–69).
Pomen industrializacije za Evropo je v tem, da uveljavljanje tehnolo-
ških procesov in industrijske produkcije ni predstavljalo kratkotrajnega sun-
ka, ampak dolgotrajen proces gospodarske rasti, ki vključuje strukturne spre-
membe v krepitvi sekundarnega (industrija) in terciarnega (storitve) sektorja
nasproti primarnemu (kmetijstvo), večjo porabo surovin, tako zaradi inten-
zivnejše proizvodnje kot zaradi visoke rasti števila prebivalstva, urbanizacijo,
višje dohodke na prebivalca in boljši standard življenja (Hudson, 1994, 2). Ta
proces rasti, ki obsega še vzpostavljanje mednarodnih sredstev komunikacije
(npr. telegrafa in telefona) in mednarodne trgovine, je Kuznets poimenoval
»moderna ekonomska rast« (modern economic growth); odvijal se je v Evropi
v 18. in 19. stoletju,2 začel pa se je v Angliji v 18. stoletju.
V začetku 20. stoletja je proces sodobne ekonomski rasti dosegel svoj ze-
nit. Po Maddisonu3 je rast bruto domačega proizvoda (BDP) na prebivalca v
Evropi v obdobju 1700–1820 znašala 0,12 %, v obdobju 1820–1870 se je dvig-
nila na 0,86 %, vrh pa dosegla v obdobju 1870–1913 z 1,22 % (med obema sve-
tovnima vojnama je bila 0,96 %) (Carreras in Josephson, 2010, 34). Pri tem je
v obdobju 1870–1913 število prebivalstva v Evropi (Turčija ni všteta) naraslo s
314 milijonov na 471 milijonov oz. je raslo z letno stopnjo 0,95 % (Leonard in
Ljungber, 2010, 109). To pomeni, da je BDP na prebivalca rasel hitreje kot pre-
bivalstvo. Ob prelomu stoletja je Evropa dominirala v svetovni proizvodnji, s
46-% deležem v svetovnem BDP-ju oz. z 41-% deležem v svetovnem BDP-ju
na prebivalca (Berend, 2006, 20).
V skladu s pospešeno ekonomsko rastjo je potekala tudi intenzivna in-
dustrializacija. Stopnja rasti industrijske proizvodnje je v evropskih državah v
obdobju 1870–1913 naraščala hitreje kot BDP (Broadberry, Federico in Klein,
2010, 69). Medtem ko je imelo Združeno kraljestvo na začetku 19. stoletja 38
% delovno sposobnega prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, 33 % pa v indu-
striji, je bilo leta 1870 to razmerje 22 : 42, leta 1913 pa že 12 : 44 v korist indu-
2 »... modern economic growth, which Kuznets (1974) defined in terms of the following six charac-
teristics: (i) high rates of growth of per capita product and population; (ii) a high rate of growth of
output per unit of all inputs – that is, total factor productivity; (iii) high rates of structural trans-
formation from agriculture to industry and services, and from personal enterprise to large-scale
impersonal organization of firms; (iv) changes in the structure of society and its ideology, includ-
ing urbanization and secularization; (v) opening up of international communications, or global-
ization; and (vi) the limited spread of growth, leading to the divergence of living standards be-
tween ‘developed’ and ‘underdeveloped’ nations.« (Broadberry in O’Rourke, 2010, 1)
3 Maddison, A. (2007): Historical Statistics for the World Economy: 1–2003 AD.
18
