Page 21 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 21
ndustrializacija v evropskem, avstro-ogrskem ... prostoru
državah zahodne Evrope in v Nemčiji, medtem ko je v Avstro-Ogrski in Rusi-
ji ostala v povojih (Broadberry, Federico in Klein, 2010, 74–77).
V obdobju med obema svetovnima vojnama je gospodarstvo evropskih
držav raslo počasneje kot v predhodnem štiridesetletju (1870–1913). Toda to
še ne pomeni, da tedaj ni prihajalo do tehnoloških in organizacijskih spre-
memb, ki so zaznamovale industrializacijo v Evropi v 19. stoletju – ravno na-
sprotno. Obdobje med obema vojnama je pričevalo začetku masovne moto-
rizacije, z izgradnjo cestnih omrežij in produkcijo avtomobilov, tovornjakov
in letal, tehnološkim inovacijam v sodobnih industrijskih branžah, v kemični
in električni industriji, ter obsežni elektrifikaciji, z uporabo elektrike v gospo-
dinjstvih, mestih (za razsvetljavo) in v industriji. Nadalje modernizacija indu-
strije v Evropi pomeni tudi uvajanje in uveljavljanje novih metod množične
produkcije, kot so jih razvili v ZDA (Roses in Wolf, 2010, 182).
Po drugi strani pa so dolgoročne posledice prve svetovne vojne na evrop-
ska gospodarstva delovale zaviralno. Nastanek novih držav, spremembe dr-
žavnih meja in nerešeni problemi vojnih odškodnin so krepili državni eko-
nomski nacionalizem in slabili vzpostavljanje predvojne evropske trgovine.
Protekcionizem in tarifne vojne so se izkazali za močnejše od poskusov ko-
ordinacije mednarodnih trgovinskih in kapitalskih tokov, tudi ob pomoči
ponovnega uveljavljanja zlatega standarda (Roses in Wolf, 2010, 183). Tako
so se po koncu prve svetovne vojne novoustanovljene države v srednji in juž-
ni Evropi odrekle poskusom dohitevanja zahodnoevropskih držav in se obr-
nile k samozadostnosti, z vzpostavitvijo uvozno-izvoznih carin in krepitvijo
primarnega in sekundarnega sektorja za domačo porabo (Berend, 2006, 56).
Tudi druge evropske države so s pomočjo trgovinskih carin in kvot vedno
bolj branile domačo produkcijo pred mednarodno konkurenco. Ekonomski
sistem v posamezni državi je postopoma prihajal pod državni nadzor,7 tako da
so ekonomski cilji pričeli sovpadati s političnimi. Takšen »ekonomski naci-
onalizem« je uspešno spodkopaval poskuse okrepitve mednarodne trgovine8
(Berend, 2006, 57, 59, 61).
7 »Economic planning … soon acquired systematic character in a number of European countries.
Industries were nationalized or supervisory state agencies crated, attempting to exert political
control both at the macro and the micro levels, and to reduce the exposure of the national econ-
omy to business fluctuations. (…) Economic policy was itself a dimension of international conflict
during the period from 1914 to 1945. Economic warfare was never quite off the agenda of national
policy makers during the interwar years.« (Ritschl in Straumann, 2010, 158)
8 »The longer-term impact of the First World War on international trade was disastrous. Global-
ly, the share of trade in GDP fell from 22 percent in 1913 to 15 percent in 1929 and only 9 percent
in 1938 (Estevadeordal, Frantz, and Taylor, 2003, p. 595). As for Europe, exports declined relative-
ly and stagnated absolutely after the war; despite the initial recovery of the world trade, European
exports in 1929 remained below the level of 1913 (Maddison, 1989). Protectionism of both agricul-
21
državah zahodne Evrope in v Nemčiji, medtem ko je v Avstro-Ogrski in Rusi-
ji ostala v povojih (Broadberry, Federico in Klein, 2010, 74–77).
V obdobju med obema svetovnima vojnama je gospodarstvo evropskih
držav raslo počasneje kot v predhodnem štiridesetletju (1870–1913). Toda to
še ne pomeni, da tedaj ni prihajalo do tehnoloških in organizacijskih spre-
memb, ki so zaznamovale industrializacijo v Evropi v 19. stoletju – ravno na-
sprotno. Obdobje med obema vojnama je pričevalo začetku masovne moto-
rizacije, z izgradnjo cestnih omrežij in produkcijo avtomobilov, tovornjakov
in letal, tehnološkim inovacijam v sodobnih industrijskih branžah, v kemični
in električni industriji, ter obsežni elektrifikaciji, z uporabo elektrike v gospo-
dinjstvih, mestih (za razsvetljavo) in v industriji. Nadalje modernizacija indu-
strije v Evropi pomeni tudi uvajanje in uveljavljanje novih metod množične
produkcije, kot so jih razvili v ZDA (Roses in Wolf, 2010, 182).
Po drugi strani pa so dolgoročne posledice prve svetovne vojne na evrop-
ska gospodarstva delovale zaviralno. Nastanek novih držav, spremembe dr-
žavnih meja in nerešeni problemi vojnih odškodnin so krepili državni eko-
nomski nacionalizem in slabili vzpostavljanje predvojne evropske trgovine.
Protekcionizem in tarifne vojne so se izkazali za močnejše od poskusov ko-
ordinacije mednarodnih trgovinskih in kapitalskih tokov, tudi ob pomoči
ponovnega uveljavljanja zlatega standarda (Roses in Wolf, 2010, 183). Tako
so se po koncu prve svetovne vojne novoustanovljene države v srednji in juž-
ni Evropi odrekle poskusom dohitevanja zahodnoevropskih držav in se obr-
nile k samozadostnosti, z vzpostavitvijo uvozno-izvoznih carin in krepitvijo
primarnega in sekundarnega sektorja za domačo porabo (Berend, 2006, 56).
Tudi druge evropske države so s pomočjo trgovinskih carin in kvot vedno
bolj branile domačo produkcijo pred mednarodno konkurenco. Ekonomski
sistem v posamezni državi je postopoma prihajal pod državni nadzor,7 tako da
so ekonomski cilji pričeli sovpadati s političnimi. Takšen »ekonomski naci-
onalizem« je uspešno spodkopaval poskuse okrepitve mednarodne trgovine8
(Berend, 2006, 57, 59, 61).
7 »Economic planning … soon acquired systematic character in a number of European countries.
Industries were nationalized or supervisory state agencies crated, attempting to exert political
control both at the macro and the micro levels, and to reduce the exposure of the national econ-
omy to business fluctuations. (…) Economic policy was itself a dimension of international conflict
during the period from 1914 to 1945. Economic warfare was never quite off the agenda of national
policy makers during the interwar years.« (Ritschl in Straumann, 2010, 158)
8 »The longer-term impact of the First World War on international trade was disastrous. Global-
ly, the share of trade in GDP fell from 22 percent in 1913 to 15 percent in 1929 and only 9 percent
in 1938 (Estevadeordal, Frantz, and Taylor, 2003, p. 595). As for Europe, exports declined relative-
ly and stagnated absolutely after the war; despite the initial recovery of the world trade, European
exports in 1929 remained below the level of 1913 (Maddison, 1989). Protectionism of both agricul-
21
