Page 22 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 22
industrializacija in prostor
Vsa evropska gospodarstva so bila v obdobju med obema vojnama gle-
de na predvojno obdobje v recesiji, a so gospodarstva nekaterih držav (Nizo-
zemska, Norveška, Španija) v prvih povojnih letih okrevala hitreje kot druga.
Okrevanje je potekalo slabo v dveh vodilnih evropskih državah, v Veliki Bri-
taniji zaradi hude recesije in v Nemčiji zaradi hiperinflacije. Skupaj s Francijo
in Italijo sta ob koncu tridesetih let obe državi dosegli le 80 % stopnje BDP-ja
na prebivalca v primerjavi z letom 1913 (Ritschl in Straumann, 2010, 160, 161;
Roses in Wolf 2010, 186, 187). V dvajsetih letih so skorajda vse evropske drža-
ve izkazovale dokaj visoke stopnje rasti; z zelo visokimi stopnjami so se lah-
ko pohvalile zlasti skandinavske države (Norveška, Švedska in Finska) (Roses
in Wolf, 2010, 188, 189). V tem desetletju se je tudi okrepila mednarodna tr-
govina, čeprav v manjšem obsegu kot pred vojno in zaznamovana s tarifnimi
pritiski. Ponovno sprejemanje zlatega standarda je stabiliziralo menjalne te-
čaje in spodbudilo menjavo blaga in kapitala. Toda velika gospodarska kriza
(The Great Depression) konec dvajsetih in v začetku tridesetih let je vse to iz-
ničila. Hiperprodukcija agrarnih pridelkov je povzročila padec cen v kmetij-
stvu, kar je usodno vplivalo na gospodarstva večine evropskih držav, v katerih
je prevladoval primarni sektor (Berend, 2006, 61–62). Z deflacijo cen se je kri-
tično zmanjšal obseg mednarodne menjave in posledično je prišlo do krčenja
finančnih transakcij. Združeno kraljestvo in ZDA, ki sta bila največja poso-
jilodajalca, sta skorajda prenehala z izdajanjem novih posojil. Zaradi odplače-
vanja starih kreditov in nemožnosti pridobitve novih so države upnice, med
katerimi je bila največja Nemčija, ostajale brez tekočih sredstev in državnih
(zlatih) rezerv. Odtekanje kapitala pa je imelo za posledico bankrot nekate-
rih velikih bank, kot sta nemška Darmstädter- und Nationalbank in dunaj-
ski Creditanstalt (leta 1931). Reakcija držav na krizo je bila krepitev protekci-
onizma, z uvajanjem novih tarif in kvot, ki so ščitile domače proizvajalce in
trg. V skladu s težnjo po nadzoru izmenjave blaga in kapitala so se med drža-
vami začeli uveljavljati bilateralni trgovinski sporazumi, temelječi na kliringu
(Berend, 2006, 63–65). Ker je takšna oblika menjave eliminirala potrebo po
trdi valuti, so države povsod po Evropi devalvirale svoje valute in s pomočjo
subvencij ščitile domačo proizvodnjo (Ritschl in Straumann, 2010, 169–75).
ture and industry gained popular support. By the mid-1920s tariffs were substantially higher than
they had been in 1913 in Bulgaria, Czechoslovakia, Germany, Hungary, Italy, Romania, Spain,
Switzerland, and Yugoslavia. Once the Great Depression took hold, beggar-my-neighbor policies
in the hands of increasingly nationalistic governments, and the consolidation of autarkic regional
trading block, completed the process of trade disintegration.« (Eloranta in Harrison, 2010, 151)
22
Vsa evropska gospodarstva so bila v obdobju med obema vojnama gle-
de na predvojno obdobje v recesiji, a so gospodarstva nekaterih držav (Nizo-
zemska, Norveška, Španija) v prvih povojnih letih okrevala hitreje kot druga.
Okrevanje je potekalo slabo v dveh vodilnih evropskih državah, v Veliki Bri-
taniji zaradi hude recesije in v Nemčiji zaradi hiperinflacije. Skupaj s Francijo
in Italijo sta ob koncu tridesetih let obe državi dosegli le 80 % stopnje BDP-ja
na prebivalca v primerjavi z letom 1913 (Ritschl in Straumann, 2010, 160, 161;
Roses in Wolf 2010, 186, 187). V dvajsetih letih so skorajda vse evropske drža-
ve izkazovale dokaj visoke stopnje rasti; z zelo visokimi stopnjami so se lah-
ko pohvalile zlasti skandinavske države (Norveška, Švedska in Finska) (Roses
in Wolf, 2010, 188, 189). V tem desetletju se je tudi okrepila mednarodna tr-
govina, čeprav v manjšem obsegu kot pred vojno in zaznamovana s tarifnimi
pritiski. Ponovno sprejemanje zlatega standarda je stabiliziralo menjalne te-
čaje in spodbudilo menjavo blaga in kapitala. Toda velika gospodarska kriza
(The Great Depression) konec dvajsetih in v začetku tridesetih let je vse to iz-
ničila. Hiperprodukcija agrarnih pridelkov je povzročila padec cen v kmetij-
stvu, kar je usodno vplivalo na gospodarstva večine evropskih držav, v katerih
je prevladoval primarni sektor (Berend, 2006, 61–62). Z deflacijo cen se je kri-
tično zmanjšal obseg mednarodne menjave in posledično je prišlo do krčenja
finančnih transakcij. Združeno kraljestvo in ZDA, ki sta bila največja poso-
jilodajalca, sta skorajda prenehala z izdajanjem novih posojil. Zaradi odplače-
vanja starih kreditov in nemožnosti pridobitve novih so države upnice, med
katerimi je bila največja Nemčija, ostajale brez tekočih sredstev in državnih
(zlatih) rezerv. Odtekanje kapitala pa je imelo za posledico bankrot nekate-
rih velikih bank, kot sta nemška Darmstädter- und Nationalbank in dunaj-
ski Creditanstalt (leta 1931). Reakcija držav na krizo je bila krepitev protekci-
onizma, z uvajanjem novih tarif in kvot, ki so ščitile domače proizvajalce in
trg. V skladu s težnjo po nadzoru izmenjave blaga in kapitala so se med drža-
vami začeli uveljavljati bilateralni trgovinski sporazumi, temelječi na kliringu
(Berend, 2006, 63–65). Ker je takšna oblika menjave eliminirala potrebo po
trdi valuti, so države povsod po Evropi devalvirale svoje valute in s pomočjo
subvencij ščitile domačo proizvodnjo (Ritschl in Straumann, 2010, 169–75).
ture and industry gained popular support. By the mid-1920s tariffs were substantially higher than
they had been in 1913 in Bulgaria, Czechoslovakia, Germany, Hungary, Italy, Romania, Spain,
Switzerland, and Yugoslavia. Once the Great Depression took hold, beggar-my-neighbor policies
in the hands of increasingly nationalistic governments, and the consolidation of autarkic regional
trading block, completed the process of trade disintegration.« (Eloranta in Harrison, 2010, 151)
22
