Page 195 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 195
industrijska regija: prostor, čas, kontekst
je takšna italijanska ekonomska politika na ravni cele države v polnosti zaži-
vela šele kot odziv na posledice velike gospodarske krize v državi.
Industrijska regija v kontekstu industrializacije
v slovenskem prostoru
Če primerjamo rezultate naše analize poteka procesa industrializacije v prosto-
ru severovzhodnega Jadrana v obdobju 1900–1940 z industrializacijo v srednji
in jugovzhodni Evropi v tem času, lahko opazimo določene podobnosti in raz-
like. Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je prostor severovzhodnega Jadra-
na spadal v tisti del Avstro-Ogrske monarhije, ki je doživljal sunek intenzivne
industrializacije, a je v primerjavi z najrazvitejšimi češkimi in avstrijskimi de-
želami še vedno veljal za neindustrializirano območje. Podobno lahko rečemo,
če primerjamo omenjeni prostor z industrijskim »trikotnikom« v Padski ni-
žini. Opazujoč proces industrializacije na relaciji Dunaj–Torino bi torej lah-
ko zaključili, da je bilo območje od Gradca do Benetk nekakšna »zlata sredi-
na«, saj je zaostajalo za industrializiranimi centri Avstro-Ogrske in Italije, a je
v okviru obeh držav spadalo v bolj industrializirana območja. Sočasno pa sta
na ravni industrijskega razvoja v Evropi v desetletjih pred prvo svetovno vojno
tako Avstro-Ogrska kot Italija zasedali pozicijo »zlate sredine«.
V svojih osnovnih značilnostih je proces industrializacije na tem ob-
močju podoben industrializaciji v omenjenih industrijskih centrih Avstri-
je in Italije. V prostoru severovzhodnega Jadrana, ostalih slovenskih deželah
(Koroška, Štajerska in Kranjska) ter v Venetu so bile najrazvitejše tiste indu-
strijske panoge, ki so bile nosilke industrializacije (tekstilna, železarska in ko-
vinska industrija, premogovništvo), prav tako pa so se razvijale tiste, ki so bile
značilne za »drugo industrijsko revolucijo« v Evropi (kemična in petroke-
mična industrija, industrija pridobivanja in distribucije električne energije).
V okvirjih italijanske in avstro-ogrske liberalne gospodarske politike je nas-
tajal lokalni bančni kapital, ki je skupaj s finančnim kapitalom iz avstrijskih
in italijanskih centrov ter iz tujine (francoski, švicarski, nemški) postal glav-
ni gonilni element razvoja omenjenih industrij. Poleg pretakanja kapitala so
liberalna gospodarska politika in solidne transportne povezave (primarno po
železnici) krepili tudi trgovino in promet oz. storitveni sektor.
Sicer je proces industrializacije dodobra zajel slovenske dežele (Koroško,
Štajersko in Kranjsko) že na sredi 19. stoletja (Šorn, 1984), a se je bistveno ok-
repil v obdobju 1890–1914. Po ocenah avstrijskih popisov prebivalstva se je
največji skok v številu prebivalstva, zaposlenega v industriji in obrti, zgodil v
letih 1900–1910 (Fischer, 1998b, 64; Fischer, 2005, 112, 114), pri čemer so za-
195
je takšna italijanska ekonomska politika na ravni cele države v polnosti zaži-
vela šele kot odziv na posledice velike gospodarske krize v državi.
Industrijska regija v kontekstu industrializacije
v slovenskem prostoru
Če primerjamo rezultate naše analize poteka procesa industrializacije v prosto-
ru severovzhodnega Jadrana v obdobju 1900–1940 z industrializacijo v srednji
in jugovzhodni Evropi v tem času, lahko opazimo določene podobnosti in raz-
like. Ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja je prostor severovzhodnega Jadra-
na spadal v tisti del Avstro-Ogrske monarhije, ki je doživljal sunek intenzivne
industrializacije, a je v primerjavi z najrazvitejšimi češkimi in avstrijskimi de-
želami še vedno veljal za neindustrializirano območje. Podobno lahko rečemo,
če primerjamo omenjeni prostor z industrijskim »trikotnikom« v Padski ni-
žini. Opazujoč proces industrializacije na relaciji Dunaj–Torino bi torej lah-
ko zaključili, da je bilo območje od Gradca do Benetk nekakšna »zlata sredi-
na«, saj je zaostajalo za industrializiranimi centri Avstro-Ogrske in Italije, a je
v okviru obeh držav spadalo v bolj industrializirana območja. Sočasno pa sta
na ravni industrijskega razvoja v Evropi v desetletjih pred prvo svetovno vojno
tako Avstro-Ogrska kot Italija zasedali pozicijo »zlate sredine«.
V svojih osnovnih značilnostih je proces industrializacije na tem ob-
močju podoben industrializaciji v omenjenih industrijskih centrih Avstri-
je in Italije. V prostoru severovzhodnega Jadrana, ostalih slovenskih deželah
(Koroška, Štajerska in Kranjska) ter v Venetu so bile najrazvitejše tiste indu-
strijske panoge, ki so bile nosilke industrializacije (tekstilna, železarska in ko-
vinska industrija, premogovništvo), prav tako pa so se razvijale tiste, ki so bile
značilne za »drugo industrijsko revolucijo« v Evropi (kemična in petroke-
mična industrija, industrija pridobivanja in distribucije električne energije).
V okvirjih italijanske in avstro-ogrske liberalne gospodarske politike je nas-
tajal lokalni bančni kapital, ki je skupaj s finančnim kapitalom iz avstrijskih
in italijanskih centrov ter iz tujine (francoski, švicarski, nemški) postal glav-
ni gonilni element razvoja omenjenih industrij. Poleg pretakanja kapitala so
liberalna gospodarska politika in solidne transportne povezave (primarno po
železnici) krepili tudi trgovino in promet oz. storitveni sektor.
Sicer je proces industrializacije dodobra zajel slovenske dežele (Koroško,
Štajersko in Kranjsko) že na sredi 19. stoletja (Šorn, 1984), a se je bistveno ok-
repil v obdobju 1890–1914. Po ocenah avstrijskih popisov prebivalstva se je
največji skok v številu prebivalstva, zaposlenega v industriji in obrti, zgodil v
letih 1900–1910 (Fischer, 1998b, 64; Fischer, 2005, 112, 114), pri čemer so za-
195
