Page 60 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 60
industrializacija in prostor
Trstu in okolici vlagale v tiste industrije panoge, v katerih so se »specializira-
le« že na ravni monarhije (Creditanstalt v kemični, Bodencreditanstalt pa v
tekstilni).
Kljub temu da so z nastopom dunajskih bank tržaški podjetniki izgu-
bili primat v ustanavljanju oz. upravljanju glavnih tržaških industrijskih pod-
jetij, so s svojim sodelovanjem pri vodenju nekaterih od teh bank krepili vez
med industrijo in bankami, tako značilno za industrializacijo v avstrijskem
delu monarhije v tistem času.17 Primer tega je sodelovanje Wiener Bankvere-
in, Union Bank in tržaške družine Brunner kot lastnikov in upravnikov Ban-
ca Commerciale Triestina.18 Takšno povezovanje industrijskega in finančnega
sektorja je našlo podporo tudi v državni politiki, tako na lokalni kot na držav-
ni ravni. Posledično so imeli tržaški podjetniki veliko možnosti, da tako sko-
zi svoje inštitucije (kot sta borza in trgovinska zbornica) kot s sodelovanjem
v državnih svetovalnih telesih izražajo in uveljavljajo svoje poslovne interese
(Millo, 1989, 35–37). Po drugi strani pa so nekateri tržaški podjetniki in ban-
čniki, zaradi svojih iredentističnih političnih pogledov, iskali poslovne vezi z
italijanskim prostorom, primarno z Benetkami. Primer tega sta tržaška zava-
rovalnica Assicurazioni Generali, ki je imela sedež tudi v Benetkah, in podje-
tje Società anonima delle forze idrauliche della Dalmazia, ki so ga skupaj us-
tanovili beneški in tržaški podjetniki. Najuspešnejši so bili ti podjetniki in
bančniki pri formiranju in upravljanju z manjšimi bančnimi zavodi v Trstu,
ki pa niso vlagali v industrijo (Millo, 1989, 120–121, 123–124). Dodatno velja
omeniti tudi sodelovanje češke Živnostenske banke pri ustanovitvi Jadran-
ske banke v Trstu leta 1905, ki je kot »mešana« banka s slovenskim nacional-
nim značajem tudi investirala v razvoj pomorskih družb (paroplovna družba
Dalmatia ter špedicijska in komisionarska družba Balkan) in industrije v Tr-
to nel 1910 sarà ripartito a metà tra lo Stabilimento tecnico e la Union. Pure minoritaria la presen-
za locale nel Cantiere navale triestino, nato nel 1908 sotto il controllo delle quattro grandi banche
viennesi che concederanno solo partecipazioni di minoranza alla Commerciale triestina e ai Co-
sulich.« (Millo, 1989, 24)
17 »La presenza di esponenti dell’élite economica locale in organismi industriali e bancari austria-
ci (quella, ad esempio, dell’industriale navale Oscar Cosulich quale direttore del Wiener Bankve-
rein, principale finanziatore del Cantiere navale triestino; quella del finanziere ed industriale coto-
niero Arminio Brunner quale presidente della Vereinigte Österreichische Textilindustrie A.G.,
che sotto l’egida del Boden ha operato il salvataggio dei cotonifici della Venezia Giulia)... L’élite
economica triestina, integrandosi con quella viennese, ‘sempre più diveniva interprete del com-
plesso finanziario e industriale dell’impero’.« (Millo, 1989, 25)
18 »Tramite esso l’Union Bank, il Wiener Bank e la famiglia Brunner controllavano la Commerciale,
che perdeva ogni suo residuo ruolo localistico e s’integrava pienamente nell’economia viennese.«
(Sapelli, 1990, 29)
60
Trstu in okolici vlagale v tiste industrije panoge, v katerih so se »specializira-
le« že na ravni monarhije (Creditanstalt v kemični, Bodencreditanstalt pa v
tekstilni).
Kljub temu da so z nastopom dunajskih bank tržaški podjetniki izgu-
bili primat v ustanavljanju oz. upravljanju glavnih tržaških industrijskih pod-
jetij, so s svojim sodelovanjem pri vodenju nekaterih od teh bank krepili vez
med industrijo in bankami, tako značilno za industrializacijo v avstrijskem
delu monarhije v tistem času.17 Primer tega je sodelovanje Wiener Bankvere-
in, Union Bank in tržaške družine Brunner kot lastnikov in upravnikov Ban-
ca Commerciale Triestina.18 Takšno povezovanje industrijskega in finančnega
sektorja je našlo podporo tudi v državni politiki, tako na lokalni kot na držav-
ni ravni. Posledično so imeli tržaški podjetniki veliko možnosti, da tako sko-
zi svoje inštitucije (kot sta borza in trgovinska zbornica) kot s sodelovanjem
v državnih svetovalnih telesih izražajo in uveljavljajo svoje poslovne interese
(Millo, 1989, 35–37). Po drugi strani pa so nekateri tržaški podjetniki in ban-
čniki, zaradi svojih iredentističnih političnih pogledov, iskali poslovne vezi z
italijanskim prostorom, primarno z Benetkami. Primer tega sta tržaška zava-
rovalnica Assicurazioni Generali, ki je imela sedež tudi v Benetkah, in podje-
tje Società anonima delle forze idrauliche della Dalmazia, ki so ga skupaj us-
tanovili beneški in tržaški podjetniki. Najuspešnejši so bili ti podjetniki in
bančniki pri formiranju in upravljanju z manjšimi bančnimi zavodi v Trstu,
ki pa niso vlagali v industrijo (Millo, 1989, 120–121, 123–124). Dodatno velja
omeniti tudi sodelovanje češke Živnostenske banke pri ustanovitvi Jadran-
ske banke v Trstu leta 1905, ki je kot »mešana« banka s slovenskim nacional-
nim značajem tudi investirala v razvoj pomorskih družb (paroplovna družba
Dalmatia ter špedicijska in komisionarska družba Balkan) in industrije v Tr-
to nel 1910 sarà ripartito a metà tra lo Stabilimento tecnico e la Union. Pure minoritaria la presen-
za locale nel Cantiere navale triestino, nato nel 1908 sotto il controllo delle quattro grandi banche
viennesi che concederanno solo partecipazioni di minoranza alla Commerciale triestina e ai Co-
sulich.« (Millo, 1989, 24)
17 »La presenza di esponenti dell’élite economica locale in organismi industriali e bancari austria-
ci (quella, ad esempio, dell’industriale navale Oscar Cosulich quale direttore del Wiener Bankve-
rein, principale finanziatore del Cantiere navale triestino; quella del finanziere ed industriale coto-
niero Arminio Brunner quale presidente della Vereinigte Österreichische Textilindustrie A.G.,
che sotto l’egida del Boden ha operato il salvataggio dei cotonifici della Venezia Giulia)... L’élite
economica triestina, integrandosi con quella viennese, ‘sempre più diveniva interprete del com-
plesso finanziario e industriale dell’impero’.« (Millo, 1989, 25)
18 »Tramite esso l’Union Bank, il Wiener Bank e la famiglia Brunner controllavano la Commerciale,
che perdeva ogni suo residuo ruolo localistico e s’integrava pienamente nell’economia viennese.«
(Sapelli, 1990, 29)
60
