Page 58 - Ratkajec, Hrvoje. 2015. Industrializacija in prostor. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 58
industrializacija in prostor
vljale proizvodnje testenin, čokolade in moke, kemično pa proizvodnje sveč,
olj, mil, zdravil, potem so tu še obrati tekstilne in oblačilne industrije, vključ-
no s proizvodnjo kož (Andreozzi, 2003, 613, 617–18). Velika večina teh obra-
tov so bile obrtniške delavnice oz. majhna podjetja, ki so množično nastajala
tudi zaradi širitve mesta in naraščajočih potreb mestnega prebivalstva. Leta
1857 je namreč v mestu in neposredni okolici prebivalo dobrih 100.000 ljudi,
leta 1910 pa že dvakrat več;6 posledično se je število zaposlenih v gradbeništvu
in prehrambeni panogi v letih 1890–1910 podvojilo.7 Po drugi strani so v ob-
dobju 1890–1914 skladno s trendom industrijskega razvoja v Cislajtaniji v Tr-
stu nastajali srednje veliki in veliki obrati, v obliki delniških družb, družb z
omejeno garancijo in javnih trgovskih družb.8 Ti so izkoristili tranzitno vlogo
Trsta in predelovali surovine, ki jih je tržaško pristanišče uvažalo, potem pa
kovali dobiček od njihove prodaje po monarhiji (Apih, 1988, 67). To so bili ob-
rati za predelavo oz. proizvodnjo riža, kave, nafte, železa, jute, rastlinskih olj,
moke, rib. Imeli so tovarniški tip produkcije, z uporabo pare kot pogonske sile
za stroje (Andreozzi, 2003, 618–619). Hkrati z množenjem velikih, tovarni-
ško organiziranih in strojno dobro opremljenih obratov je naraščalo tudi šte-
vilo vseh zaposlenih v industriji in obrti v mestu: v letih 1890–1910 je, sodeč
po avstrijskih štetjih prebivalstva iz let 1890, 1900 in 1910, naraslo z 20.640
na 28.831, kar je predstavljalo 12,5 % vsega prisotnega prebivalstva v Trstu leta
1910 (Andreozzi, 2003, 621). Od tega naj bi bilo 13 tisoč zaposlenih v tovarnah
oz. obratih z več kot 100 zaposlenimi (Apih, 1988, 74). To ni presenetljivo,
če pogledamo, da sta imeli tržaški kovinska (ladjedelniška) in strojna indu-
strija z velikimi obrati (STT – San Rocco, San Marco in Fabbrica macchine
S.Andrea, Lloyd in Arsenal) leta 1900 med 6.000 in 7.000, leta 1910 pa slabih
10.000 zaposlenih (Andreozzi, 2003, 621).
6 »Leta 1857 je štetje ugotovilo v mestu in neposredni okolici (v tržaški občini) 104.707 prebivalcev,
ob zadnjem avstrijskem popisu leta 1910 pa so jih našteli že 229.417 ...« (Kalc, 2002, 15)
7 »I salariati dell’edilizia salgono da 2.370 nel 1890 a 4.859 nel 1910; quelli delle industrie alimentari
da 1.504 a 2.661. Si tratta però di settori in cui la dispersione in aziende di piccole o minime dimen-
sioni è fortissima...« (Benvenuti, 1974, 15) Več o gradnji v Trstu v 18. in 19. stoletju piše Aleksander
Panjek (Panjek, 2003). O priseljevanju in zaposlovanju v Trstu glej tudi Cattaruzza, 1979.
8 Ta boom ustanavljanja velikih podjetij v dveh desetletjih in pol pred prvo svetovno vojno potrjujejo
tudi ocene o kapitalskih investicijah: »Ma la più significativa rappresentazione della correlazione
tra attività manifatturiere e destino portuale ci è offerta dai dati sui capitali sociali. Al 31 agosto del
1925, su 1.138 milioni di lire investiti nelle 57 più grandi aziende industriali e commerciali di Trie-
ste, 202 appartenevano ad aziende fondate prima del 1891 (in particolare 100 al Lloyd triestino e
60 allo Stabilimento tecnico triestino), 701 ad aziende fondate tra il 1891 (anno dell’abolizione del
porto franco) ed il 1814, e solo 235 milioni ad aziende create negli anni del dopoguerra.« (Mellina-
to, 2001, 62)
58
vljale proizvodnje testenin, čokolade in moke, kemično pa proizvodnje sveč,
olj, mil, zdravil, potem so tu še obrati tekstilne in oblačilne industrije, vključ-
no s proizvodnjo kož (Andreozzi, 2003, 613, 617–18). Velika večina teh obra-
tov so bile obrtniške delavnice oz. majhna podjetja, ki so množično nastajala
tudi zaradi širitve mesta in naraščajočih potreb mestnega prebivalstva. Leta
1857 je namreč v mestu in neposredni okolici prebivalo dobrih 100.000 ljudi,
leta 1910 pa že dvakrat več;6 posledično se je število zaposlenih v gradbeništvu
in prehrambeni panogi v letih 1890–1910 podvojilo.7 Po drugi strani so v ob-
dobju 1890–1914 skladno s trendom industrijskega razvoja v Cislajtaniji v Tr-
stu nastajali srednje veliki in veliki obrati, v obliki delniških družb, družb z
omejeno garancijo in javnih trgovskih družb.8 Ti so izkoristili tranzitno vlogo
Trsta in predelovali surovine, ki jih je tržaško pristanišče uvažalo, potem pa
kovali dobiček od njihove prodaje po monarhiji (Apih, 1988, 67). To so bili ob-
rati za predelavo oz. proizvodnjo riža, kave, nafte, železa, jute, rastlinskih olj,
moke, rib. Imeli so tovarniški tip produkcije, z uporabo pare kot pogonske sile
za stroje (Andreozzi, 2003, 618–619). Hkrati z množenjem velikih, tovarni-
ško organiziranih in strojno dobro opremljenih obratov je naraščalo tudi šte-
vilo vseh zaposlenih v industriji in obrti v mestu: v letih 1890–1910 je, sodeč
po avstrijskih štetjih prebivalstva iz let 1890, 1900 in 1910, naraslo z 20.640
na 28.831, kar je predstavljalo 12,5 % vsega prisotnega prebivalstva v Trstu leta
1910 (Andreozzi, 2003, 621). Od tega naj bi bilo 13 tisoč zaposlenih v tovarnah
oz. obratih z več kot 100 zaposlenimi (Apih, 1988, 74). To ni presenetljivo,
če pogledamo, da sta imeli tržaški kovinska (ladjedelniška) in strojna indu-
strija z velikimi obrati (STT – San Rocco, San Marco in Fabbrica macchine
S.Andrea, Lloyd in Arsenal) leta 1900 med 6.000 in 7.000, leta 1910 pa slabih
10.000 zaposlenih (Andreozzi, 2003, 621).
6 »Leta 1857 je štetje ugotovilo v mestu in neposredni okolici (v tržaški občini) 104.707 prebivalcev,
ob zadnjem avstrijskem popisu leta 1910 pa so jih našteli že 229.417 ...« (Kalc, 2002, 15)
7 »I salariati dell’edilizia salgono da 2.370 nel 1890 a 4.859 nel 1910; quelli delle industrie alimentari
da 1.504 a 2.661. Si tratta però di settori in cui la dispersione in aziende di piccole o minime dimen-
sioni è fortissima...« (Benvenuti, 1974, 15) Več o gradnji v Trstu v 18. in 19. stoletju piše Aleksander
Panjek (Panjek, 2003). O priseljevanju in zaposlovanju v Trstu glej tudi Cattaruzza, 1979.
8 Ta boom ustanavljanja velikih podjetij v dveh desetletjih in pol pred prvo svetovno vojno potrjujejo
tudi ocene o kapitalskih investicijah: »Ma la più significativa rappresentazione della correlazione
tra attività manifatturiere e destino portuale ci è offerta dai dati sui capitali sociali. Al 31 agosto del
1925, su 1.138 milioni di lire investiti nelle 57 più grandi aziende industriali e commerciali di Trie-
ste, 202 appartenevano ad aziende fondate prima del 1891 (in particolare 100 al Lloyd triestino e
60 allo Stabilimento tecnico triestino), 701 ad aziende fondate tra il 1891 (anno dell’abolizione del
porto franco) ed il 1814, e solo 235 milioni ad aziende create negli anni del dopoguerra.« (Mellina-
to, 2001, 62)
58
