Page 59 - Kukanja, Marko. Od beneškega bakalaja do sladke Istre: razvoj prehrambenega gostinstva na Slovenski obali. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2016
P. 59
Po drugi svetovni vojni
Razvoj prehrambnega gostinstva po letu
Po koncu . sv. vojne je bila leta podpisana pariška mirovna pogodba, s katero je bilo
na spornem, mejnem ozemlju Trsta in njegovega širšega zaledja ustanovljeno Svobodno tr-
žaško ozemlje (v nadaljevanju STO). STO je bilo razdeljeno na dve coni. Cona A, ki je ob-
segala mesto Trst in njegovo neposredno okolico, je bila pod vojaško upravo zavezniških sil.
Cona B, ki je zajemala istrsko obalo južno od Trsta do reke Mirne, pa je bila pod upravo ju-
goslovanske vojske. S podpisom londonskega sporazuma leta je STO prenehal obstaja-
ti. Cona A je bila dodeljena Italiji, območje cone B pa je pripadlo Jugoslaviji. Dokončno je
bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom leta .
. svetovna vojna je turizem na naši obali popolnoma omrtvičila in zaustavila. Ker ni
bilo niti domačih niti tujih gostov, je gostinska dejavnost zamrla, zgradbe, ki jim je vojna
prizanesla, pa so bile večinoma spremenjene v vojaške objekte ali prostore za potrebe različ-
nih državnih inštitucij. Z njimi je upravljala Vojaška uprava ljudske armade v coni B (v na-
daljevanju VUJA). Civilno oblast je v coni B izvajal Istrski ljudski okrožni odbor (v nada-
ljevanju IOLO), znotraj katerega je slovenski del Istre spadal pod koprski okraj. Gostinstvo
je bilo, tako kot vse gospodarske panoge v povojnem obdobju, odvisno od generalnih odlo-
čitev politike, saj je bilo na celotnem območju potrebno na novo vzpostaviti zakonodajno
in izvršilno oblast. Na državni ravni je za turizem skrbel Odsek za turizem v okviru Od-
Težka ekonomska situacija je bila tudi v Trstu, kjer je bilo leta preko . nezaposlenih delavcev. Veliko
delavcev (predvsem slovanskega rodu) se je na delo odpravila v Dalmacijo (ladjedelnice) in novonastale tovarne
v Jugoslaviji (predvsem BIH). Jugoslavija je v Trst pošiljala tudi kontingente hrane, za distribucijo pa je skrbela
Zveza enotnih sindikatov delavcev in nameščencev za Trst in slovensko Primorje.
Trebše Štolfa v Bonin in Radulovič, ur., Arhivsko gradivo s področja turizma in turistične dejavnosti ; Uporabnik in arhi-
vsko gradivo, .
Takoj po osvoboditvi je upravna razdelitev poznala kraje, okraje in okrožja. IOLO je bil ustanovljen l. , uki-
njen pa l. . Istega leta so bili ukinjeni tudi krajevni ljudski odbori, uvedeni pa so bili ljudski odbori občin, pri
čemer so bili obdržani ljudski odbori mest in okrajev. Z letom so bili ukinjeni tudi kraji, občine pa so delovale
kot temeljne družbenopolitične skupnosti (Zakon o razdelitvi ljudske RS na mesta, okraje in občine. Uradni list
LRS , št. / ; Zakon o izvedbi odprave okrajev v SRS, Uradni list SRS, , št. / ) .
Dekrete, ki se nanašajo na gospodarski razvoj cone B, je izdajala VUJA, ki je bila odgovorna jugoslovanski vladi.
Razvoj prehrambnega gostinstva po letu
Po koncu . sv. vojne je bila leta podpisana pariška mirovna pogodba, s katero je bilo
na spornem, mejnem ozemlju Trsta in njegovega širšega zaledja ustanovljeno Svobodno tr-
žaško ozemlje (v nadaljevanju STO). STO je bilo razdeljeno na dve coni. Cona A, ki je ob-
segala mesto Trst in njegovo neposredno okolico, je bila pod vojaško upravo zavezniških sil.
Cona B, ki je zajemala istrsko obalo južno od Trsta do reke Mirne, pa je bila pod upravo ju-
goslovanske vojske. S podpisom londonskega sporazuma leta je STO prenehal obstaja-
ti. Cona A je bila dodeljena Italiji, območje cone B pa je pripadlo Jugoslaviji. Dokončno je
bila meja med Italijo in Jugoslavijo potrjena z osimskim sporazumom leta .
. svetovna vojna je turizem na naši obali popolnoma omrtvičila in zaustavila. Ker ni
bilo niti domačih niti tujih gostov, je gostinska dejavnost zamrla, zgradbe, ki jim je vojna
prizanesla, pa so bile večinoma spremenjene v vojaške objekte ali prostore za potrebe različ-
nih državnih inštitucij. Z njimi je upravljala Vojaška uprava ljudske armade v coni B (v na-
daljevanju VUJA). Civilno oblast je v coni B izvajal Istrski ljudski okrožni odbor (v nada-
ljevanju IOLO), znotraj katerega je slovenski del Istre spadal pod koprski okraj. Gostinstvo
je bilo, tako kot vse gospodarske panoge v povojnem obdobju, odvisno od generalnih odlo-
čitev politike, saj je bilo na celotnem območju potrebno na novo vzpostaviti zakonodajno
in izvršilno oblast. Na državni ravni je za turizem skrbel Odsek za turizem v okviru Od-
Težka ekonomska situacija je bila tudi v Trstu, kjer je bilo leta preko . nezaposlenih delavcev. Veliko
delavcev (predvsem slovanskega rodu) se je na delo odpravila v Dalmacijo (ladjedelnice) in novonastale tovarne
v Jugoslaviji (predvsem BIH). Jugoslavija je v Trst pošiljala tudi kontingente hrane, za distribucijo pa je skrbela
Zveza enotnih sindikatov delavcev in nameščencev za Trst in slovensko Primorje.
Trebše Štolfa v Bonin in Radulovič, ur., Arhivsko gradivo s področja turizma in turistične dejavnosti ; Uporabnik in arhi-
vsko gradivo, .
Takoj po osvoboditvi je upravna razdelitev poznala kraje, okraje in okrožja. IOLO je bil ustanovljen l. , uki-
njen pa l. . Istega leta so bili ukinjeni tudi krajevni ljudski odbori, uvedeni pa so bili ljudski odbori občin, pri
čemer so bili obdržani ljudski odbori mest in okrajev. Z letom so bili ukinjeni tudi kraji, občine pa so delovale
kot temeljne družbenopolitične skupnosti (Zakon o razdelitvi ljudske RS na mesta, okraje in občine. Uradni list
LRS , št. / ; Zakon o izvedbi odprave okrajev v SRS, Uradni list SRS, , št. / ) .
Dekrete, ki se nanašajo na gospodarski razvoj cone B, je izdajala VUJA, ki je bila odgovorna jugoslovanski vladi.
