Page 118 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 118
krvavi poljub svobode
leja Loredana je bila leta 1605 že »tanka galeja« nove generacije, s štirimi gal-
joti za vsakim veslom, kot pričajo sami galjoti in njihovo skupno število (49
vesel s po štirimi galjoti pomeni skupaj 196 veslačev). Bila je med boljšimi in
hitrejšimi v beneški armadi, kot pričajo beneški poznavalci v procesu.
Pomorska »tanka armada« Beneške republike je v obdobju, ko se je
zgodil upor na Loredani, štela okoli trideset galej (29 leta 1589, 28 leta 1606).3
Prav v tem obdobju je Serenissima tudi reformirala ureditev na tem področju.
Novi red »tanke armade«, objavljen leta 1603, je predvideval stalno vzposta-
vitev položaja »komisarja armade« (Commissario d‘armata), ki je nadziral
celotno floto galej ter posebej ekonomske in finančne vidike njihovega delo-
vanja ter oskrbovanja, vključno z dobavo in razdelitvijo opreme ter preverjan-
jem vsake galeje posebej. Komisar je bil izvoljen na senatu republike in je os-
tajal na položaju za leto dni. Le dva meseca po uporu na Loredani so zato, da
bi »spodbudili duha plemičev« s »kako častno spodbudo«, povišali pod-
pore za poveljnike galej, katerih službeno obdobje je trajalo vsaj tri (capo da
mar) oziroma štiri leta (sopracomito), za kar je soprakomit po novem prejel
2.000 dukatov »poklona« (donativo), 1.365 dukatov »podpore« (sovvenzio-
ne) ter vnaprejšnje izplačilo treh in pol mesečnih plač (635 dukatov), kar je
skupaj zneslo 4.000 dukatov začetnih sredstev. Za položaje komita, »pilo-
ta« in »gospodarja« (comito, peota, paron) galeje, je bilo predvideno prever-
janje usposobljenosti. Višjo plačo so po novem prejemali vsi člani posadke ra-
zen galjotov, ki so ostajali pri znesku 8 lir na mesec (po 33 dni), čeprav so vidni
poznavalci razmer v beneškem senatu ponavljali, da z osmimi lirami plače ne
morejo preživeti.4
Konec 16. in začetek 17. stoletja je Beneška republika nadzor nad »svoji-
mi« vodami izvajala s petimi skupinami galej in drugih vojaških plovil. Kapi-
tan proti uskokom je razpolagal z dvema galejama in tremi fustami (manjšimi
plovili), s katerimi je varoval istrske vode. Guvener obsojencev (Governatore
dei Condannati) je imel na voljo štiri galeje, s katerimi je stražil severni Jadran
od črte med izlivom reke Pad in Reko do tiste med Ancono in Zadrom. Kapi-
tan zaliva (Capitano del Golfo) je bil s sedmimi galejami odgovoren za nadzor
nad preostalim južnim Jadranom, od katerih sta dve posebej zagotavljali var-
no plovbo ob ustju Neretve. Najštevilčnejšo skupino je imel na razpolago ko-
površino jader od beneških, prav tam. Posebej o veslih in njihovi dobavi iz Furlanije (in sosednjih
slovenskih dežel) Lazzarini, Remi per le galee, 30–31; tudi Bonin, Prisotnost galej, 404–405, in Bonin,
Naloge severozahodnih istrskih mest, ki galeazzo sloveni z »galeaca«.
3 Tenenti, Venezia e i corsari, 158–159; Lo Basso, Uomini da remo, 41, 44–45. Na dolgi rok je število be-
neških galej padlo s 30 na 10, čeprav je vmes v vojnem času tudi naraščalo.
4 Lo Basso, Uomini da remo, 69–70; Tenenti, Venezia e i corsari, 165–166.
118
leja Loredana je bila leta 1605 že »tanka galeja« nove generacije, s štirimi gal-
joti za vsakim veslom, kot pričajo sami galjoti in njihovo skupno število (49
vesel s po štirimi galjoti pomeni skupaj 196 veslačev). Bila je med boljšimi in
hitrejšimi v beneški armadi, kot pričajo beneški poznavalci v procesu.
Pomorska »tanka armada« Beneške republike je v obdobju, ko se je
zgodil upor na Loredani, štela okoli trideset galej (29 leta 1589, 28 leta 1606).3
Prav v tem obdobju je Serenissima tudi reformirala ureditev na tem področju.
Novi red »tanke armade«, objavljen leta 1603, je predvideval stalno vzposta-
vitev položaja »komisarja armade« (Commissario d‘armata), ki je nadziral
celotno floto galej ter posebej ekonomske in finančne vidike njihovega delo-
vanja ter oskrbovanja, vključno z dobavo in razdelitvijo opreme ter preverjan-
jem vsake galeje posebej. Komisar je bil izvoljen na senatu republike in je os-
tajal na položaju za leto dni. Le dva meseca po uporu na Loredani so zato, da
bi »spodbudili duha plemičev« s »kako častno spodbudo«, povišali pod-
pore za poveljnike galej, katerih službeno obdobje je trajalo vsaj tri (capo da
mar) oziroma štiri leta (sopracomito), za kar je soprakomit po novem prejel
2.000 dukatov »poklona« (donativo), 1.365 dukatov »podpore« (sovvenzio-
ne) ter vnaprejšnje izplačilo treh in pol mesečnih plač (635 dukatov), kar je
skupaj zneslo 4.000 dukatov začetnih sredstev. Za položaje komita, »pilo-
ta« in »gospodarja« (comito, peota, paron) galeje, je bilo predvideno prever-
janje usposobljenosti. Višjo plačo so po novem prejemali vsi člani posadke ra-
zen galjotov, ki so ostajali pri znesku 8 lir na mesec (po 33 dni), čeprav so vidni
poznavalci razmer v beneškem senatu ponavljali, da z osmimi lirami plače ne
morejo preživeti.4
Konec 16. in začetek 17. stoletja je Beneška republika nadzor nad »svoji-
mi« vodami izvajala s petimi skupinami galej in drugih vojaških plovil. Kapi-
tan proti uskokom je razpolagal z dvema galejama in tremi fustami (manjšimi
plovili), s katerimi je varoval istrske vode. Guvener obsojencev (Governatore
dei Condannati) je imel na voljo štiri galeje, s katerimi je stražil severni Jadran
od črte med izlivom reke Pad in Reko do tiste med Ancono in Zadrom. Kapi-
tan zaliva (Capitano del Golfo) je bil s sedmimi galejami odgovoren za nadzor
nad preostalim južnim Jadranom, od katerih sta dve posebej zagotavljali var-
no plovbo ob ustju Neretve. Najštevilčnejšo skupino je imel na razpolago ko-
površino jader od beneških, prav tam. Posebej o veslih in njihovi dobavi iz Furlanije (in sosednjih
slovenskih dežel) Lazzarini, Remi per le galee, 30–31; tudi Bonin, Prisotnost galej, 404–405, in Bonin,
Naloge severozahodnih istrskih mest, ki galeazzo sloveni z »galeaca«.
3 Tenenti, Venezia e i corsari, 158–159; Lo Basso, Uomini da remo, 41, 44–45. Na dolgi rok je število be-
neških galej padlo s 30 na 10, čeprav je vmes v vojnem času tudi naraščalo.
4 Lo Basso, Uomini da remo, 69–70; Tenenti, Venezia e i corsari, 165–166.
118
