Page 121 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 121
upor na loredani v jadranski zgodovini okoli leta 1605
v prostem prevodu – »mesarsko klanje« (macello di creature).8 Tudi številni
zaslišani z galeje Loredane so svoje nesodelovanje v uporu utemeljevali s tem,
da so takrat bili »bolni«.
Med posadkami je bila umrljivost visoka. Tako je admiral Nicolò Donà
leta 1599 presojal, da zaradi razmer na galejah umira 60 % prisilnih galjotov,
ravno leta 1605, le deset dni pred našim uporom, pa je generalni proveditor za
morje (Provveditore generale da mar) Filippo Pasqualigo zapisal, kako »se iz
leta v leto zaradi mraza odrežejo stopala in noge številnim kaznjencem, ki na
koncu tudi nesrečno izgubijo življenje«. Po njegovem mnenju posadke pozi-
mi niso mogle zdržati »na odprtem mraza, neurij in udarcev neba, poleg ne-
štetih drugih neugodij, ki so prav pogosto te uboge ljudi spravili v smrt ali
v dolgotrajna bolezenska stanja«. Razmere so bile težko vzdržne za človeka
tudi zato, ker je »kronično primanjkovalo ponjav«, s katerimi bi galjote zašči-
tili pred vremenskimi neprilikami, in ker ti niso imeli drugih oblačil, v katere
bi se preoblekli, ko so bili premočeni. Istega leta, 1605, je Tommaso Morosini
pisal, kako so tudi velike galeje (galee grosse) neustrezne za plovbo v nevihti,
»saj so nizke, zato jih v viharju morska voda prekrije, ko skušajo vzdržati silo
vetrov, in v viharju ni mogoče imeti ponjav, zaradi česar so posadke mokre in
zaradi morske vode in dežja zbolijo in umrejo, kot se je videlo v svežem prime-
ru«. Nicolò Donà je leta 1607 jasno in jedrnato zapisal, kako so posadke ses-
tavljene iz »slečenih, bednih ljudi, ki jim primanjkuje vsakdanjega kruha, jih
zgoraj moči dež, spodaj morje in nimajo kaj preobleči: velikokrat se jim pre-
moči tudi kruh, ki ga imajo za jesti; imajo malo počitka, ker se vedno dvigajo
ali spuščajo jadra, vedno se mudijo pri kakšnem opravilu, tako da v kratkem
času neizbežno propadejo«.9
Svobodne galjote je Beneška republika pridobivala na različne načine,
z razpisi, prostim zaposlovanjem in novačenjem preko posrednikov, ki so be-
neški oblasti proti plačilu priskrbeli na desetine in stotine mož po Terrafermi
in v drugih državah. A pomemben vir galjotov je bil »pomorski nabor« (leva
marittima), za katerega je skrbela posebna državna institucija, »morska mi-
lica« (Milizia da mar). Slonel je na opredelitvi teoretičnega skupnega števila
potrebnih galjotov in porazdelitvi tega števila med različne dele države (carat-
tada), in sicer med mesto Benetke, njegovim Dogadom, Terrafermo in drugi-
mi enotami. Na vsakem območju je bila nadalje določena razporeditev med
posamezne kraje in poklicne skupine, za vsakega in vsako od katerih je bilo
8 Odlomek iz poročila kapitana zaliva Molina je povzet iz Tenenti, Venezia e i corsari, 152. O smrt-
nosti in obolevnosti zaradi neizkušenosti tudi Lo Basso, Uomini da remo.
9 Tenenti, Venezia e i corsari, 149, 184–185; Tucci, Mercanti, navi, monete, 225–226 (Morosini, 5. marec
1605).
121
v prostem prevodu – »mesarsko klanje« (macello di creature).8 Tudi številni
zaslišani z galeje Loredane so svoje nesodelovanje v uporu utemeljevali s tem,
da so takrat bili »bolni«.
Med posadkami je bila umrljivost visoka. Tako je admiral Nicolò Donà
leta 1599 presojal, da zaradi razmer na galejah umira 60 % prisilnih galjotov,
ravno leta 1605, le deset dni pred našim uporom, pa je generalni proveditor za
morje (Provveditore generale da mar) Filippo Pasqualigo zapisal, kako »se iz
leta v leto zaradi mraza odrežejo stopala in noge številnim kaznjencem, ki na
koncu tudi nesrečno izgubijo življenje«. Po njegovem mnenju posadke pozi-
mi niso mogle zdržati »na odprtem mraza, neurij in udarcev neba, poleg ne-
štetih drugih neugodij, ki so prav pogosto te uboge ljudi spravili v smrt ali
v dolgotrajna bolezenska stanja«. Razmere so bile težko vzdržne za človeka
tudi zato, ker je »kronično primanjkovalo ponjav«, s katerimi bi galjote zašči-
tili pred vremenskimi neprilikami, in ker ti niso imeli drugih oblačil, v katere
bi se preoblekli, ko so bili premočeni. Istega leta, 1605, je Tommaso Morosini
pisal, kako so tudi velike galeje (galee grosse) neustrezne za plovbo v nevihti,
»saj so nizke, zato jih v viharju morska voda prekrije, ko skušajo vzdržati silo
vetrov, in v viharju ni mogoče imeti ponjav, zaradi česar so posadke mokre in
zaradi morske vode in dežja zbolijo in umrejo, kot se je videlo v svežem prime-
ru«. Nicolò Donà je leta 1607 jasno in jedrnato zapisal, kako so posadke ses-
tavljene iz »slečenih, bednih ljudi, ki jim primanjkuje vsakdanjega kruha, jih
zgoraj moči dež, spodaj morje in nimajo kaj preobleči: velikokrat se jim pre-
moči tudi kruh, ki ga imajo za jesti; imajo malo počitka, ker se vedno dvigajo
ali spuščajo jadra, vedno se mudijo pri kakšnem opravilu, tako da v kratkem
času neizbežno propadejo«.9
Svobodne galjote je Beneška republika pridobivala na različne načine,
z razpisi, prostim zaposlovanjem in novačenjem preko posrednikov, ki so be-
neški oblasti proti plačilu priskrbeli na desetine in stotine mož po Terrafermi
in v drugih državah. A pomemben vir galjotov je bil »pomorski nabor« (leva
marittima), za katerega je skrbela posebna državna institucija, »morska mi-
lica« (Milizia da mar). Slonel je na opredelitvi teoretičnega skupnega števila
potrebnih galjotov in porazdelitvi tega števila med različne dele države (carat-
tada), in sicer med mesto Benetke, njegovim Dogadom, Terrafermo in drugi-
mi enotami. Na vsakem območju je bila nadalje določena razporeditev med
posamezne kraje in poklicne skupine, za vsakega in vsako od katerih je bilo
8 Odlomek iz poročila kapitana zaliva Molina je povzet iz Tenenti, Venezia e i corsari, 152. O smrt-
nosti in obolevnosti zaradi neizkušenosti tudi Lo Basso, Uomini da remo.
9 Tenenti, Venezia e i corsari, 149, 184–185; Tucci, Mercanti, navi, monete, 225–226 (Morosini, 5. marec
1605).
121
