Page 119 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 119
upor na loredani v jadranski zgodovini okoli leta 1605
misar armade, ki je s svojega sedeža na Krfu s sedmimi galejami varoval Jon-
sko morje, kar je predstavljalo »najtežjo nalogo«, pri kateri so mu v poletnih
mesecih pomagale še štiri galeje s Krete. Na sami Kreti je deloval še kapitan
kandijske straže (Capitano della Guardia di Candia), ki je vode okoli otoka
sredi vzhodnega Sredozemlja nadziral s štirimi galejami. To je bila »ena več-
jih stalnih flot v Sredozemlju«, vendar je zaradi rednih zamenjav soprakomi-
tov in nepopolnih posadk veslačev kapitan zaliva Bernardo Venier leta 1606
ocenjeval, da »od potencialnih 28 dobrih galej vaši Jasnosti nedvomno zman-
jka dobra tretjina«.5
Kriterij sestave in nabora posadke galjotov se je v Beneški republiki sko-
zi stoletja spreminjal, uvajali so reforme (1542, 1602, 1620, 1774) in rastočo or-
ganiziranost upravljanja na ravni države. S temi ukrepi se je v različnih obdob-
jih spreminjalo razmerje v številčnosti med svobodnimi in prisilnimi galjoti,
od povsem svobodnih veslaških posadk na začetku novega veka do prepove-
di vkrcanja svobodnih galjotov oziroma »gnusne trgovine z bednimi ljudmi,
prodanimi na galeje« proti koncu 18. stoletja.6
Delovne in življenjske razmere galjotov so bile za današnji čas težko
predstavljive in naravnost nepojmljive. Veslali so na odprtem, pod milim ne-
bom, v vseh vremenskih razmerah, podnevi in ponoči. Galeja je bila dolgo
in vitko, ozko in predvsem nizko plovilo z majhnim ugrezom, ki so ga več-
ji valovi preplavljali in močili vse, kar je bilo na krovu, začenši z galjoti. Še
več, pod milim nebom so živeli, spali, jedli, se umivali, in to ob vsakem vre-
menu. Oblečeni so bili slabo, pomanjkljivo, marsikdaj so bili napol goli, na
soncu, v dežju in vetru. Gnetli so se v bornih higienskih razmerah, vsak je
imel na razpolago kvadratni meter prostora za veslanje in spanje. Prehrana
je bila revna in pogosto slabe kakovosti, nekaj prepečenca (gallette, biscot-
to), zelenjavne juhe (minestra), vode in vina, čeprav marsikdaj vina in juhe
niso dobili. Nedolgo pred uporom na Loredani, leta 1593, je bil na galejah
beneške vojne mornarice strošek dnevnega obroka za veslača določen v viši-
ni osmih soldov (0,4 lire). V letih 1550–1560 so ga sestavljali jutranja bobo-
va juha in večerna menažka prepečenca, kuhanega z oljem, poleg približno
pol kilograma kruha. Vino je bilo odvisno od dobre volje soprakomita, ki je
z njim nagrajeval galjote takrat, »ko so posebej dolgo in močno veslali ali
se kako drugače utrudili«. Pozimi so dobivali dvojno porcijo juhe in vino
vsak drugi dan. Mnenja in pričevanja uglednih beneških poznavalcev raz-
mer potrjujejo tako sliko tudi v letih, ko se je zgodil upor na galeji Loreda-
5 Tenenti, Venezia e i corsari, 158–159.
6 Lo Basso, Uomini da remo, 35–40.
119
misar armade, ki je s svojega sedeža na Krfu s sedmimi galejami varoval Jon-
sko morje, kar je predstavljalo »najtežjo nalogo«, pri kateri so mu v poletnih
mesecih pomagale še štiri galeje s Krete. Na sami Kreti je deloval še kapitan
kandijske straže (Capitano della Guardia di Candia), ki je vode okoli otoka
sredi vzhodnega Sredozemlja nadziral s štirimi galejami. To je bila »ena več-
jih stalnih flot v Sredozemlju«, vendar je zaradi rednih zamenjav soprakomi-
tov in nepopolnih posadk veslačev kapitan zaliva Bernardo Venier leta 1606
ocenjeval, da »od potencialnih 28 dobrih galej vaši Jasnosti nedvomno zman-
jka dobra tretjina«.5
Kriterij sestave in nabora posadke galjotov se je v Beneški republiki sko-
zi stoletja spreminjal, uvajali so reforme (1542, 1602, 1620, 1774) in rastočo or-
ganiziranost upravljanja na ravni države. S temi ukrepi se je v različnih obdob-
jih spreminjalo razmerje v številčnosti med svobodnimi in prisilnimi galjoti,
od povsem svobodnih veslaških posadk na začetku novega veka do prepove-
di vkrcanja svobodnih galjotov oziroma »gnusne trgovine z bednimi ljudmi,
prodanimi na galeje« proti koncu 18. stoletja.6
Delovne in življenjske razmere galjotov so bile za današnji čas težko
predstavljive in naravnost nepojmljive. Veslali so na odprtem, pod milim ne-
bom, v vseh vremenskih razmerah, podnevi in ponoči. Galeja je bila dolgo
in vitko, ozko in predvsem nizko plovilo z majhnim ugrezom, ki so ga več-
ji valovi preplavljali in močili vse, kar je bilo na krovu, začenši z galjoti. Še
več, pod milim nebom so živeli, spali, jedli, se umivali, in to ob vsakem vre-
menu. Oblečeni so bili slabo, pomanjkljivo, marsikdaj so bili napol goli, na
soncu, v dežju in vetru. Gnetli so se v bornih higienskih razmerah, vsak je
imel na razpolago kvadratni meter prostora za veslanje in spanje. Prehrana
je bila revna in pogosto slabe kakovosti, nekaj prepečenca (gallette, biscot-
to), zelenjavne juhe (minestra), vode in vina, čeprav marsikdaj vina in juhe
niso dobili. Nedolgo pred uporom na Loredani, leta 1593, je bil na galejah
beneške vojne mornarice strošek dnevnega obroka za veslača določen v viši-
ni osmih soldov (0,4 lire). V letih 1550–1560 so ga sestavljali jutranja bobo-
va juha in večerna menažka prepečenca, kuhanega z oljem, poleg približno
pol kilograma kruha. Vino je bilo odvisno od dobre volje soprakomita, ki je
z njim nagrajeval galjote takrat, »ko so posebej dolgo in močno veslali ali
se kako drugače utrudili«. Pozimi so dobivali dvojno porcijo juhe in vino
vsak drugi dan. Mnenja in pričevanja uglednih beneških poznavalcev raz-
mer potrjujejo tako sliko tudi v letih, ko se je zgodil upor na galeji Loreda-
5 Tenenti, Venezia e i corsari, 158–159.
6 Lo Basso, Uomini da remo, 35–40.
119
