Page 120 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 120
krvavi poljub svobode
ni. O kaznjencih je admiral Nicolò Donà leta 1599 zapisal: »Od prisilnih
posadk jih umre neskončno število. In čeprav njihovo oblačenje, prehranje-
vanje in zdravljenje vašo Jasnost stanejo cele zaklade, so ti ubogi ljudje sla-
bo oblečeni zaradi izredno slabe kakovosti oblačil in njihove oblike, ker jih
ne pokriva, skromno prehranjeni, saj nimajo drugega kot kruh in mineštro,
ter v bolezni slabo oskrbljeni«. Življenje galjota je bilo težko tudi s čustve-
nega vidika, saj je prinašalo dolgotrajno odsotnost od doma in družine. Le
deset let po uporu na galeji Loredani (1615) je kapitan zaliva Antonio Civran
živo in nazorno opisal razmere: »Vsak čuti odpor do imena galeja, saj upoš-
tevajoč, kako je hudo iti spat med uši in stenice na kos zelo ozke klopi, jesti
malo prepečenca ali izsušenega kruha z dvema požirkoma mineštre in sko-
delico vina ter se nato truditi na veslu, ki ga vsi sovražijo, se je vsi izogibajo
in vzdržijo skoraj kot peklenske kazni.« Pri vsem tem so bili prisilni galjoti
še vklenjeni. Edino olajševalno okoliščino je predstavljalo dejstvo, da v zim-
skih mesecih galeje praviloma niso plule in so soprakomiti radi podaljševali
obdobja prezimovanj in postankov v Benetkah ter v beneških mestih v Istri,
drugje na Jadranu in v Sredozemlju. Edino zaščito pred (ne)milim nebom so
predstavljale ponjave, s katerimi so ob slabem vremenu in počitku prekriva-
li prostor za veslače na krovu, a niso zdržale močnejšega vetra in valov.7 Za-
radi tega je Lovre iz Nina tistega spomladanskega jutra dal znak za začetek
upora s klicem fora tenda! (»ven s ponjave«).
Veslanje je bilo že samo na sebi naporno, a galjoti so veslali veliko ur za-
poredoma in tudi nekaj zaporednih dni z le kratkimi postanki za počitek. Za-
radi vsega navedenega je bila bolezen stalnica med galjoti. Posebej nove posad-
ke, sestavljene v veliki meri iz neizkušenih, veslanja neveščih mož, mladih in
starih, ki so včasih prvič videli morje, so na svojem prvem potovanju mora-
le računati na izbruh kake epidemije, ki je galejo neizbežno zadržala v miro-
vanju do izboljšanja zdravstvenega stanja galjotov. »Ti ubogi novi prisilni gal-
joti niso vajeni težkega napora na teh plovilih in niti dela na morju (katerega
lice večina od njih sploh še videla ni), vendar morajo zdržati vse to breme, ki
je zanje dvojno, ker niso izurjeni za služenje na galeji, tako da neizbežno zbo-
lijo in umrejo, saj je skoraj nemogoče, da bi zdržali: ker so to nazadnje ljudje
iz mesa in ne iz železa.« Tako je pet let po uporu na Loredani takratni kapi-
tan zaliva Francesco Molin obveščal beneški senat in razmere opredelil kot –
7 Tenenti, Venezia e i corsari; Lo Basso, Uomini da remo. Odlomek iz poročila kapitana zaliva (Antonio
Civran) je objavljen v Lo Basso, Uomini da remo, 126–127, tisti iz poročila admirala Donaja pa je po-
vzet iz Tenenti, Venezia e i corsari, 148–149. Podatki o sestavi in količini dnevnega obroka iz Tucci,
Mercanti, navi, monete, 191, ki navedeni citat o nagrajevanju galjotov z vinom povzema po Da Canal,
Della Milizia marittima, 165.
120
ni. O kaznjencih je admiral Nicolò Donà leta 1599 zapisal: »Od prisilnih
posadk jih umre neskončno število. In čeprav njihovo oblačenje, prehranje-
vanje in zdravljenje vašo Jasnost stanejo cele zaklade, so ti ubogi ljudje sla-
bo oblečeni zaradi izredno slabe kakovosti oblačil in njihove oblike, ker jih
ne pokriva, skromno prehranjeni, saj nimajo drugega kot kruh in mineštro,
ter v bolezni slabo oskrbljeni«. Življenje galjota je bilo težko tudi s čustve-
nega vidika, saj je prinašalo dolgotrajno odsotnost od doma in družine. Le
deset let po uporu na galeji Loredani (1615) je kapitan zaliva Antonio Civran
živo in nazorno opisal razmere: »Vsak čuti odpor do imena galeja, saj upoš-
tevajoč, kako je hudo iti spat med uši in stenice na kos zelo ozke klopi, jesti
malo prepečenca ali izsušenega kruha z dvema požirkoma mineštre in sko-
delico vina ter se nato truditi na veslu, ki ga vsi sovražijo, se je vsi izogibajo
in vzdržijo skoraj kot peklenske kazni.« Pri vsem tem so bili prisilni galjoti
še vklenjeni. Edino olajševalno okoliščino je predstavljalo dejstvo, da v zim-
skih mesecih galeje praviloma niso plule in so soprakomiti radi podaljševali
obdobja prezimovanj in postankov v Benetkah ter v beneških mestih v Istri,
drugje na Jadranu in v Sredozemlju. Edino zaščito pred (ne)milim nebom so
predstavljale ponjave, s katerimi so ob slabem vremenu in počitku prekriva-
li prostor za veslače na krovu, a niso zdržale močnejšega vetra in valov.7 Za-
radi tega je Lovre iz Nina tistega spomladanskega jutra dal znak za začetek
upora s klicem fora tenda! (»ven s ponjave«).
Veslanje je bilo že samo na sebi naporno, a galjoti so veslali veliko ur za-
poredoma in tudi nekaj zaporednih dni z le kratkimi postanki za počitek. Za-
radi vsega navedenega je bila bolezen stalnica med galjoti. Posebej nove posad-
ke, sestavljene v veliki meri iz neizkušenih, veslanja neveščih mož, mladih in
starih, ki so včasih prvič videli morje, so na svojem prvem potovanju mora-
le računati na izbruh kake epidemije, ki je galejo neizbežno zadržala v miro-
vanju do izboljšanja zdravstvenega stanja galjotov. »Ti ubogi novi prisilni gal-
joti niso vajeni težkega napora na teh plovilih in niti dela na morju (katerega
lice večina od njih sploh še videla ni), vendar morajo zdržati vse to breme, ki
je zanje dvojno, ker niso izurjeni za služenje na galeji, tako da neizbežno zbo-
lijo in umrejo, saj je skoraj nemogoče, da bi zdržali: ker so to nazadnje ljudje
iz mesa in ne iz železa.« Tako je pet let po uporu na Loredani takratni kapi-
tan zaliva Francesco Molin obveščal beneški senat in razmere opredelil kot –
7 Tenenti, Venezia e i corsari; Lo Basso, Uomini da remo. Odlomek iz poročila kapitana zaliva (Antonio
Civran) je objavljen v Lo Basso, Uomini da remo, 126–127, tisti iz poročila admirala Donaja pa je po-
vzet iz Tenenti, Venezia e i corsari, 148–149. Podatki o sestavi in količini dnevnega obroka iz Tucci,
Mercanti, navi, monete, 191, ki navedeni citat o nagrajevanju galjotov z vinom povzema po Da Canal,
Della Milizia marittima, 165.
120
