Page 122 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 122
krvavi poljub svobode
opredeljeno število mož, ki so jih bili in bile dolžni dati za galjota. Obseg bre-
mena so skozi čas posodabljali in ga nekako prilagajali zmožnostim zavezanih
skupin in potrebam države. Ko je prihajalo do pomorskega nabora, se pravi-
loma niso odzivali tisti, ki so bili zapisani v sezname, temveč so posamezne
skupine pošiljale predvideno število mož, ki pa so jih novačili drugje in ne v
svojih vrstah. Tudi število poklicanih je bilo praviloma manjše od predvide-
nega. Skupno število predvidenih galjotov se je na prehodu med 16. in 17. sto-
letjem sukalo okoli 10.000 mož, v letih upora na galeji Loredani pa je narašča-
lo (1545: 10.062; 1595: 8.882; 1602: 10.397; 1610: 11.202). V sistemu pomorskega
nabora je moralo največ galjotov s Terraferme priskrbeti mesto Brescia s svo
jim ozemljem, sledilo je mesto Verona z ozemljem, pa Furlanija (z Vidmom)
in območji Padove in Vicenze. S pomorskim naborom so zajemali tudi prebi-
valstvo iz beneške »Pomorske države« (Stato da Mar), a svobodnih galjotov
naj bi odtod preko nabora prihajalo razmeroma malo.10
Dejansko so bili tudi mesta in skupnosti z vzhodne obale Jadrana dolž-
ni nuditi galjote. V času izjemne potrebe po veslačih tik pred veliko pomorsko
bitko pri Lepantu (1570–1571) je beneška Istra skupaj dala preko tisoč mož za
galeje, odtod in iz Dalmacije pa naj bi takrat izhajala petina do četrtina vseh
galjotov, vkrcanih na preko stotih beneških galejah, vključenih v spopad. Si-
cer sta morala Koper in Istra stalno oskrbovati tako imenovano »koprsko«
oziroma »istrsko« galejo z njeno posadko, tako kakor druge mestne skup-
nosti in območja vzdolž vzhodne jadranske obale pod Beneško republiko. Na
poziv beneških oblasti so včasih morali priskrbeti veslače tudi za druge be-
neške galeje. Tudi v tem prostoru so izpričani različni načini novačenja vesla-
čev, navedeni za Terrafermo. Obstajali so popisi mož in seznami kandidatov
za galjote, izmed katerih so bili nekateri vpoklicani, prav tako se navaja praksa
zamenjave »izbrancev« z nekom drugim, ki je šel na galejo proti plačilu. Zna-
ni so tudi primeri novačenja dodatnih veslačev mimo seznamov, torej »na
trgu«, zlasti na podeželju. Tako je na primer beneški senat leta 1645 koprske-
mu podestatu naročil, naj zbere sto mož za galeje. Ta je naslednje leto od Za-
vršja zahteval enega galjota, a ker se nihče ni prostovoljno javil, je skupnost
za veslača najela Antona Škorjanca iz Draguča proti plačilu 660 lir. Nasledn-
je leto sta na enako zahtevo koprskega podestata in iz istega razloga skupnos-
ti Završje in Oprtalj skupaj najeli veslača, to je bil Jakob Flego, s katerim so
se pogodili za plačilo 900 lir in star belega žita. Istega leta 1647 je beneški se-
nat koprskemu podestatu naročil, naj novači večje skupine in ne posamezni-
kov ter naj v ta namen najde organizatorje, ki bodo ljudi iskali tudi onstran
10 Lo Basso, Uomini da remo, 75–82.
122
opredeljeno število mož, ki so jih bili in bile dolžni dati za galjota. Obseg bre-
mena so skozi čas posodabljali in ga nekako prilagajali zmožnostim zavezanih
skupin in potrebam države. Ko je prihajalo do pomorskega nabora, se pravi-
loma niso odzivali tisti, ki so bili zapisani v sezname, temveč so posamezne
skupine pošiljale predvideno število mož, ki pa so jih novačili drugje in ne v
svojih vrstah. Tudi število poklicanih je bilo praviloma manjše od predvide-
nega. Skupno število predvidenih galjotov se je na prehodu med 16. in 17. sto-
letjem sukalo okoli 10.000 mož, v letih upora na galeji Loredani pa je narašča-
lo (1545: 10.062; 1595: 8.882; 1602: 10.397; 1610: 11.202). V sistemu pomorskega
nabora je moralo največ galjotov s Terraferme priskrbeti mesto Brescia s svo
jim ozemljem, sledilo je mesto Verona z ozemljem, pa Furlanija (z Vidmom)
in območji Padove in Vicenze. S pomorskim naborom so zajemali tudi prebi-
valstvo iz beneške »Pomorske države« (Stato da Mar), a svobodnih galjotov
naj bi odtod preko nabora prihajalo razmeroma malo.10
Dejansko so bili tudi mesta in skupnosti z vzhodne obale Jadrana dolž-
ni nuditi galjote. V času izjemne potrebe po veslačih tik pred veliko pomorsko
bitko pri Lepantu (1570–1571) je beneška Istra skupaj dala preko tisoč mož za
galeje, odtod in iz Dalmacije pa naj bi takrat izhajala petina do četrtina vseh
galjotov, vkrcanih na preko stotih beneških galejah, vključenih v spopad. Si-
cer sta morala Koper in Istra stalno oskrbovati tako imenovano »koprsko«
oziroma »istrsko« galejo z njeno posadko, tako kakor druge mestne skup-
nosti in območja vzdolž vzhodne jadranske obale pod Beneško republiko. Na
poziv beneških oblasti so včasih morali priskrbeti veslače tudi za druge be-
neške galeje. Tudi v tem prostoru so izpričani različni načini novačenja vesla-
čev, navedeni za Terrafermo. Obstajali so popisi mož in seznami kandidatov
za galjote, izmed katerih so bili nekateri vpoklicani, prav tako se navaja praksa
zamenjave »izbrancev« z nekom drugim, ki je šel na galejo proti plačilu. Zna-
ni so tudi primeri novačenja dodatnih veslačev mimo seznamov, torej »na
trgu«, zlasti na podeželju. Tako je na primer beneški senat leta 1645 koprske-
mu podestatu naročil, naj zbere sto mož za galeje. Ta je naslednje leto od Za-
vršja zahteval enega galjota, a ker se nihče ni prostovoljno javil, je skupnost
za veslača najela Antona Škorjanca iz Draguča proti plačilu 660 lir. Nasledn-
je leto sta na enako zahtevo koprskega podestata in iz istega razloga skupnos-
ti Završje in Oprtalj skupaj najeli veslača, to je bil Jakob Flego, s katerim so
se pogodili za plačilo 900 lir in star belega žita. Istega leta 1647 je beneški se-
nat koprskemu podestatu naročil, naj novači večje skupine in ne posamezni-
kov ter naj v ta namen najde organizatorje, ki bodo ljudi iskali tudi onstran
10 Lo Basso, Uomini da remo, 75–82.
122
