Page 125 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 125
upor na loredani v jadranski zgodovini okoli leta 1605
Za leta okoli upora na galeji Loredani razpolagamo s podatkom o skup
nem številu vseh galjotov, svobodnih in prisilnih, ki jih je imela na voljo Be-
neška republika, le za leto 1617, to je sredi uskoške vojne, ko je bila potreba po
njih po vsej verjetnosti večja. Takrat so jih našteli preko 7.000.17 Na beneških
galejah je glede sestave posadke galjotov namreč veljal »mešan sistem«, v ka-
terem so kombinirali svobodne in prisilne galjote, ki so jih začeli na široko
uporabljati od sredine 16. stoletja dalje.18
Prisilni galjoti (condannati, sforzati) so bili kaznjenci, obsojeni na vesla-
nje na galeji. Prve primere nesvobodnih in neprostovoljnih veslačev v sredo-
zemskih mornaricah (Francija, Aragonija) je zaslediti v drugi polovici 14. sto-
letja, prvi primer »masivne in redne uporabe obsojencev« na galejah pa naj
bi bil francoski iz leta 1443. V drugi polovici 15. stoletja se je poseganje po pri-
silnih veslačih razširilo na Genovo, kjer pa je njihova uporaba vselej ostala
postranska, in Španijo, na samem začetku 16. stoletja pa še na Papeško državo.
Beneška republika je kazen veslanja na galeji uzakonila šele v letih 1542–1545
s t. i. reformo Da Canal in bila s tem med zadnjimi sredozemskimi državami
(istočasno s Toskano, 1542), čeprav so bili prvi beneški zakonski ukrepi, ki so
predvidevali prisilno veslanje za določene prekrške, v veljavi že od leta 1525.
Kaznovanje z veslanjem na galeji se je v Sredozemlju močno uveljavilo od dru-
ge polovice 16. stoletja, pri čemer so lahko v posameznih pomorskih državah
prisilni galjoti predstavljali večji ali manjši delež veslačev, razširilo pa se je tudi
v severno Evropo.19
Kaznovanje z veslanjem na galeji izvira iz težav v novačenju veslačev med
svobodnimi možmi in predstavlja odgovor na spremembe na trgu dela, ki so
bile posledica demografskih kriz v 14. in 15. stoletju, začenši z veliko epidemi-
jo kuge sredi 14. stoletja (»črna smrt«). Število prebivalstva in z njim delav-
cev se je zmanjšalo, cena njihovega dela oziroma mezde so se zvišale, na voljo je
bilo več priložnosti za manj naporno in bolje plačano delo od veslanja na gale-
ji. Zato je bilo vse manj kandidatov, ki bi prostovoljno segli po veslih, kot so to
številni počeli v prejšnjih stoletjih, a obenem je tehnologija napredovala, ga-
leje so postajale večje in so na krovu potrebovale številčnejše posadke. In rav-
no ta razkorak med naraščajočimi potrebami in skromno ponudbo veslačev
se je zapolnjeval s kaznjenci. To pa je privedlo do »degradacije« poklica vesla-
ča na galeji, kar je dodatno zmanjševalo njegovo privlačnost in tako je potem
tudi ostalo. Kazen v obliki veslanja na galeji torej ni bila neposredna posledica
17 Lo Basso, Uomini da remo, 47.
18 Lo Basso, Uomini da remo, 21.
19 Angiolini, La pena della galera, 79–84, 94; Lo Basso, Uomini da remo, 57.
125
Za leta okoli upora na galeji Loredani razpolagamo s podatkom o skup
nem številu vseh galjotov, svobodnih in prisilnih, ki jih je imela na voljo Be-
neška republika, le za leto 1617, to je sredi uskoške vojne, ko je bila potreba po
njih po vsej verjetnosti večja. Takrat so jih našteli preko 7.000.17 Na beneških
galejah je glede sestave posadke galjotov namreč veljal »mešan sistem«, v ka-
terem so kombinirali svobodne in prisilne galjote, ki so jih začeli na široko
uporabljati od sredine 16. stoletja dalje.18
Prisilni galjoti (condannati, sforzati) so bili kaznjenci, obsojeni na vesla-
nje na galeji. Prve primere nesvobodnih in neprostovoljnih veslačev v sredo-
zemskih mornaricah (Francija, Aragonija) je zaslediti v drugi polovici 14. sto-
letja, prvi primer »masivne in redne uporabe obsojencev« na galejah pa naj
bi bil francoski iz leta 1443. V drugi polovici 15. stoletja se je poseganje po pri-
silnih veslačih razširilo na Genovo, kjer pa je njihova uporaba vselej ostala
postranska, in Španijo, na samem začetku 16. stoletja pa še na Papeško državo.
Beneška republika je kazen veslanja na galeji uzakonila šele v letih 1542–1545
s t. i. reformo Da Canal in bila s tem med zadnjimi sredozemskimi državami
(istočasno s Toskano, 1542), čeprav so bili prvi beneški zakonski ukrepi, ki so
predvidevali prisilno veslanje za določene prekrške, v veljavi že od leta 1525.
Kaznovanje z veslanjem na galeji se je v Sredozemlju močno uveljavilo od dru-
ge polovice 16. stoletja, pri čemer so lahko v posameznih pomorskih državah
prisilni galjoti predstavljali večji ali manjši delež veslačev, razširilo pa se je tudi
v severno Evropo.19
Kaznovanje z veslanjem na galeji izvira iz težav v novačenju veslačev med
svobodnimi možmi in predstavlja odgovor na spremembe na trgu dela, ki so
bile posledica demografskih kriz v 14. in 15. stoletju, začenši z veliko epidemi-
jo kuge sredi 14. stoletja (»črna smrt«). Število prebivalstva in z njim delav-
cev se je zmanjšalo, cena njihovega dela oziroma mezde so se zvišale, na voljo je
bilo več priložnosti za manj naporno in bolje plačano delo od veslanja na gale-
ji. Zato je bilo vse manj kandidatov, ki bi prostovoljno segli po veslih, kot so to
številni počeli v prejšnjih stoletjih, a obenem je tehnologija napredovala, ga-
leje so postajale večje in so na krovu potrebovale številčnejše posadke. In rav-
no ta razkorak med naraščajočimi potrebami in skromno ponudbo veslačev
se je zapolnjeval s kaznjenci. To pa je privedlo do »degradacije« poklica vesla-
ča na galeji, kar je dodatno zmanjševalo njegovo privlačnost in tako je potem
tudi ostalo. Kazen v obliki veslanja na galeji torej ni bila neposredna posledica
17 Lo Basso, Uomini da remo, 47.
18 Lo Basso, Uomini da remo, 21.
19 Angiolini, La pena della galera, 79–84, 94; Lo Basso, Uomini da remo, 57.
125
