Page 155 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 155
krvavi pust na galeji loredani
bila občutena kot močnejša od pravega krvnega sorodstva. Krvno bratstvo je
slonelo na časti obeh mož in na vzajemnem spoštovanju junaštva in možatos-
ti. Sklenitev takega odnosa se je izvajala z ritualom, ki je včasih potekal v ver-
skem ali cerkvenem okviru in s katerim sta krvna brata vzpostavila častno
vez, ki je s seboj prinašala dolžnost pomoči in zaščite. Lahko bi rekli, da sta se
drug drugemu zaverovala. »Ritual, s katerim se je utrjeval odnos, je poudarjal
njegov vzajemni značaj: običajno je vključeval izmenjavo krvi« kot »simbola
sorodstva in časti«. Kot je to opisal turški opazovalec leta 1660, sta namreč v
sklopu obreda, s katerim sta si »zaprisegla krvno bratstvo«, udeleženca »po-
lizala drug drugega kri«.37
Medtem ko ga je ubijal, je Ivan iz Bosne kapetanu Bastianu Salamonu
govoril: »Pes, pa te le imam v rokah«, v srditem zanosu naj bi ga zabodel pet-
desetkrat. In če bi še ne bilo dovolj jasno, da je šlo za maščevanje, je nekajkrat
ponesel k ustom »okrvavljeno bodalo in ga obliznil, da bi mu pojedel kri«,
kot so njegovo gesto razumeli in opisali očividci. Povsem očitno tu ne gre za
uporabo simbolike »krvnega bratstva«, ampak za povsem drugačno pomen-
sko razsežnost lizanja krvi. Zaužitje človeške krvi predstavlja namreč tudi mi-
lejšo obliko ekstremnega početja, kot je kanibalizem, ki je lahko nastopal kot
izraz »maščevanja« (revenge) nad premaganim sovražnikom.38 S tem dejan-
jem je Ivan svoje krvavo maščevanje dobesedno okusil. A simbolike še ni bilo
konec, samo še stopnjevala se je. »Z okrvavljenimi rokami in obrazom, ker je
umoril kapetana«, je šel Ivan do brivca in zdravnika Michiela in mu rekel:
»Tu si ti.« Prav njega je iskal. »Poljubi me,« mu je dejal in ga prisilil v tri ali
štiri poljube, nakar je dodal: »Ne boj se.«
Poljub je imel lahko več pomenov. Mednje sodi razširjen krščanski sim-
bol in ritual srednjeveškega izvora, imenovan »poljub miru«, ki je »izsto-
pal kot najmočnejše mirovno dejanje«: zaradi »percepcije, da je pristen mir
neločljiv od odpuščanja in sprave«, je bil po krščanskem idealu mir, ki ga je
poljub izkazoval in sklepal, razumljen »kot naklonjenost in odnos, temelječ
na vzajemnem zaupanju in dobronamernosti«. »Poljub miru« je imel tudi
drugo pomensko razsežnost, saj je lahko obenem predstavljal dejanje moči,
izkazovanja nadvlade in podrejenosti.39 Čeprav »kompleksen simbol«, je v
vsakem primeru poljub pomenil in izkazoval pomiritev med sovražniki in
37 Bracewell, Frontier Blood-brotherhood, posebej citati 30, 32.
38 Muir, Mad Blood, 237, s tam navedeno literaturo o evropskih primerih; primeri iz sveta v Petrino-
vich, The Cannibal Within, 118, 120, 129. V obravnavanem obdobju je poleg tega pitje krvi obstajalo
kot razmeroma razširjena medicinska praksa, Sugg, Good Physic.
39 Petkov, The Kiss of Peace, posebej citati 2–5. »Poljub miru« se je uporabljal tudi s strani vladarjev kot
orodje in »dokaz politične suverenosti predmodernega človeka«, ostal je aktualen tudi v zgod
njem novem veku vse do vključno 17. stoletja, prav tam.
155
bila občutena kot močnejša od pravega krvnega sorodstva. Krvno bratstvo je
slonelo na časti obeh mož in na vzajemnem spoštovanju junaštva in možatos-
ti. Sklenitev takega odnosa se je izvajala z ritualom, ki je včasih potekal v ver-
skem ali cerkvenem okviru in s katerim sta krvna brata vzpostavila častno
vez, ki je s seboj prinašala dolžnost pomoči in zaščite. Lahko bi rekli, da sta se
drug drugemu zaverovala. »Ritual, s katerim se je utrjeval odnos, je poudarjal
njegov vzajemni značaj: običajno je vključeval izmenjavo krvi« kot »simbola
sorodstva in časti«. Kot je to opisal turški opazovalec leta 1660, sta namreč v
sklopu obreda, s katerim sta si »zaprisegla krvno bratstvo«, udeleženca »po-
lizala drug drugega kri«.37
Medtem ko ga je ubijal, je Ivan iz Bosne kapetanu Bastianu Salamonu
govoril: »Pes, pa te le imam v rokah«, v srditem zanosu naj bi ga zabodel pet-
desetkrat. In če bi še ne bilo dovolj jasno, da je šlo za maščevanje, je nekajkrat
ponesel k ustom »okrvavljeno bodalo in ga obliznil, da bi mu pojedel kri«,
kot so njegovo gesto razumeli in opisali očividci. Povsem očitno tu ne gre za
uporabo simbolike »krvnega bratstva«, ampak za povsem drugačno pomen-
sko razsežnost lizanja krvi. Zaužitje človeške krvi predstavlja namreč tudi mi-
lejšo obliko ekstremnega početja, kot je kanibalizem, ki je lahko nastopal kot
izraz »maščevanja« (revenge) nad premaganim sovražnikom.38 S tem dejan-
jem je Ivan svoje krvavo maščevanje dobesedno okusil. A simbolike še ni bilo
konec, samo še stopnjevala se je. »Z okrvavljenimi rokami in obrazom, ker je
umoril kapetana«, je šel Ivan do brivca in zdravnika Michiela in mu rekel:
»Tu si ti.« Prav njega je iskal. »Poljubi me,« mu je dejal in ga prisilil v tri ali
štiri poljube, nakar je dodal: »Ne boj se.«
Poljub je imel lahko več pomenov. Mednje sodi razširjen krščanski sim-
bol in ritual srednjeveškega izvora, imenovan »poljub miru«, ki je »izsto-
pal kot najmočnejše mirovno dejanje«: zaradi »percepcije, da je pristen mir
neločljiv od odpuščanja in sprave«, je bil po krščanskem idealu mir, ki ga je
poljub izkazoval in sklepal, razumljen »kot naklonjenost in odnos, temelječ
na vzajemnem zaupanju in dobronamernosti«. »Poljub miru« je imel tudi
drugo pomensko razsežnost, saj je lahko obenem predstavljal dejanje moči,
izkazovanja nadvlade in podrejenosti.39 Čeprav »kompleksen simbol«, je v
vsakem primeru poljub pomenil in izkazoval pomiritev med sovražniki in
37 Bracewell, Frontier Blood-brotherhood, posebej citati 30, 32.
38 Muir, Mad Blood, 237, s tam navedeno literaturo o evropskih primerih; primeri iz sveta v Petrino-
vich, The Cannibal Within, 118, 120, 129. V obravnavanem obdobju je poleg tega pitje krvi obstajalo
kot razmeroma razširjena medicinska praksa, Sugg, Good Physic.
39 Petkov, The Kiss of Peace, posebej citati 2–5. »Poljub miru« se je uporabljal tudi s strani vladarjev kot
orodje in »dokaz politične suverenosti predmodernega človeka«, ostal je aktualen tudi v zgod
njem novem veku vse do vključno 17. stoletja, prav tam.
155
