Page 150 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 150
krvavi poljub svobode
smrti, ker so jih oni drugi hoteli ubiti, on pa ni hotel, da bi se jih dotaknili«.
Tak primer je bil Stipan Majka, ki naj bi tekal po galeji in »poskušal ubiti
skapole in kogarkoli, ki bi mu prekrižal pot«. Da je bilo nasilje dejansko ome-
jeno in usmerjeno, dokazujejo med drugim trije primeri usmiljenja, ko so zad-
nje može, ki so se zoperstavili upornikom, in sicer drugega poveljnika bom-
bardirjev Domenega da Este, ki je na kolenih prosil za življenje, pomočnika
poveljnika bombardirjev Francesca iz Benetk ter vojaka Georgilaja s Krete,
vklenili in zaprli pod palubo, ne pa tudi umorili.
Kakor je nasilje na Loredani treba razumeti v sklopu dinamik takrat-
nih uporov, ki so obsegali tudi skrajno kruta ravnanja in karnevalske elemen-
te, pri čemer je bilo nasilje usmerjeno in se je izvajalo v obrednih oblikah, ga
moramo obenem umestiti v okvir običajev, vezanih na krvno maščevanje. Na
ta način je mogoče ugotoviti, da so bila tudi najsrditejša dejanja, ki so jih zag-
rešili uporni galjoti, povsem v skladu z znanimi vzorci. Preidimo k najbolj kr-
vavim obračunom na Loredani.
Uskok in kaznjenec Ivan iz Bosne naj bi kapetana Bastiana Salamona
zabodel kar petdesetkrat, medtem pa mu je govoril: »Pes, pa te le imam v ro-
kah.« Prav tako uskok in kaznjenec Stipan Majka iz Trogirja je umoril povel-
jnika bombardirjev Zuana Battisto s Krfa, potem ko so mu v napadu odsekali
roko, posebej srdito pa se je spoprijel z biričem Elio s Kefalonije, zlasti potem,
ko ga je ta ranil v glavo. Takrat se je nanj podal »kot stekli pes« in ga zabodel
z mečem, nato pa ranjenemu odvzel bodalo iz rok in ga z njim umoril tako, da
so na njegovem truplu našteli petindvajset ran. Ti brutalni umori, zlasti Iva-
nov kapetana Salamona in Stipanov biriča Elie, so neposreden izraz nakopi-
čenega sovraštva, obračuna z močnim osebnim nabojem storilcev, izvedenega
z neizprosnostjo in surovostjo krvnega maščevanja. V teh dejanjih je namreč
videti sorodno izgubo razsodnosti v jezi in maščevalnem zanosu, kakor so jo v
tem obdobju izražali protagonisti krutih krvnih maščevanj v Beneški repub-
liki,22 kjer je plemstvo še vse 16. stoletje »pravičnim maščevanjem in pogum-
nim podvigom, ki so s krvjo poravnavali žalitve in hudodelstva« pripisovalo
»pozitivno vrednost«. Tu je še globoko v 17. stoletju krvno maščevanje osta-
lo »eno najobičajnejših sredstev« za razreševanje »smrtnih nasprotij in glo-
bokih sovraštev«.23
Tudi Stipan in Ivan sta prihajala z območja, kjer je bilo doma krvno
maščevanje, tako da je najkrutejša ravnanja treba umestiti v kulturni in vred-
22 Muir, Mad Blood, 227, 237; Povolo, La giusta vendetta, 186, 189.
23 Bianco, Krvavi pust, 103–105. Specifično in širše o fajdi in krvnem maščevanju Povolo, Faida e ven-
detta.
150
smrti, ker so jih oni drugi hoteli ubiti, on pa ni hotel, da bi se jih dotaknili«.
Tak primer je bil Stipan Majka, ki naj bi tekal po galeji in »poskušal ubiti
skapole in kogarkoli, ki bi mu prekrižal pot«. Da je bilo nasilje dejansko ome-
jeno in usmerjeno, dokazujejo med drugim trije primeri usmiljenja, ko so zad-
nje može, ki so se zoperstavili upornikom, in sicer drugega poveljnika bom-
bardirjev Domenega da Este, ki je na kolenih prosil za življenje, pomočnika
poveljnika bombardirjev Francesca iz Benetk ter vojaka Georgilaja s Krete,
vklenili in zaprli pod palubo, ne pa tudi umorili.
Kakor je nasilje na Loredani treba razumeti v sklopu dinamik takrat-
nih uporov, ki so obsegali tudi skrajno kruta ravnanja in karnevalske elemen-
te, pri čemer je bilo nasilje usmerjeno in se je izvajalo v obrednih oblikah, ga
moramo obenem umestiti v okvir običajev, vezanih na krvno maščevanje. Na
ta način je mogoče ugotoviti, da so bila tudi najsrditejša dejanja, ki so jih zag-
rešili uporni galjoti, povsem v skladu z znanimi vzorci. Preidimo k najbolj kr-
vavim obračunom na Loredani.
Uskok in kaznjenec Ivan iz Bosne naj bi kapetana Bastiana Salamona
zabodel kar petdesetkrat, medtem pa mu je govoril: »Pes, pa te le imam v ro-
kah.« Prav tako uskok in kaznjenec Stipan Majka iz Trogirja je umoril povel-
jnika bombardirjev Zuana Battisto s Krfa, potem ko so mu v napadu odsekali
roko, posebej srdito pa se je spoprijel z biričem Elio s Kefalonije, zlasti potem,
ko ga je ta ranil v glavo. Takrat se je nanj podal »kot stekli pes« in ga zabodel
z mečem, nato pa ranjenemu odvzel bodalo iz rok in ga z njim umoril tako, da
so na njegovem truplu našteli petindvajset ran. Ti brutalni umori, zlasti Iva-
nov kapetana Salamona in Stipanov biriča Elie, so neposreden izraz nakopi-
čenega sovraštva, obračuna z močnim osebnim nabojem storilcev, izvedenega
z neizprosnostjo in surovostjo krvnega maščevanja. V teh dejanjih je namreč
videti sorodno izgubo razsodnosti v jezi in maščevalnem zanosu, kakor so jo v
tem obdobju izražali protagonisti krutih krvnih maščevanj v Beneški repub-
liki,22 kjer je plemstvo še vse 16. stoletje »pravičnim maščevanjem in pogum-
nim podvigom, ki so s krvjo poravnavali žalitve in hudodelstva« pripisovalo
»pozitivno vrednost«. Tu je še globoko v 17. stoletju krvno maščevanje osta-
lo »eno najobičajnejših sredstev« za razreševanje »smrtnih nasprotij in glo-
bokih sovraštev«.23
Tudi Stipan in Ivan sta prihajala z območja, kjer je bilo doma krvno
maščevanje, tako da je najkrutejša ravnanja treba umestiti v kulturni in vred-
22 Muir, Mad Blood, 227, 237; Povolo, La giusta vendetta, 186, 189.
23 Bianco, Krvavi pust, 103–105. Specifično in širše o fajdi in krvnem maščevanju Povolo, Faida e ven-
detta.
150
