Page 154 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 154
krvavi poljub svobode
beneško službo« in ker se potem »niso mogli prilagoditi mirnemu življenju«,
so mnogi »prej ali slej končali v Senju«, kjer je velika večina uskokov takrat
izvirala ravno z otomanskega ozemlja. Pri uskokih je bilo namreč mogoče na-
daljevati boj proti Otomanom in si obetati lagodnejše življenje. Po drugi stra-
ni je v 90-ih letih 16. stoletja v Senj prispel nov »val priseljencev iz otomanskih
dežel in Dalmacije«. Poleg tega pa je v letih tik pred uporom na Loredani za-
radi povečanega beneškega pritiska in morske blokade nastopila začasna kriza
roparskih prihodkov in hudo pomanjkanje v zadnjih letih 16. stoletja, tako da
se je veliko uskokov razselilo, nekateri so se celo vrnili v beneško službo.34 To
pomeni, da bi bili za našega Ivana iz Bosne kljub vsemu možni obe poti, to je
iz beneške službe k uskokom ali obratno. V vsakem primeru je z vzhodne jad-
ranske obale Ivan prešel na zahodno. Tudi to pot je mogoče povezati tako z iz-
seljevanjem iz Senja zaradi krize uskokov, ko so mnogi »nadaljevali samostoj-
no plenjenje ali stopili v službo kje drugje«, kakor tudi s služenjem v beneški
vojski.35 Ne glede na to, ali kot uskok-izseljenec ali kot pripadnik beneških ca-
pelletov, je Ivan iz Bosne zagotovo prispel v vojvodino Mantovo, ki je mejila
na beneško Terrafermo v Padski nižini, saj je bil tu dosmrtno obsojen na ga-
lejo in v skladu s takratno prakso predan beneškim oblastem kot prisilni gal-
jot. Morda je bil Ivan iz Bosne v Mantovi res obsojen »zaradi ljubezni do neke
ženske«, kot je v Bakarju povedal kakih petindvajset let star, svetlolas moški
visoke postave in z uhanom, samozvani »iznajditelj« upora po imenu Ivan,
na begu in očitno namenjen nazaj v Senj, »odločen, da hoče lepo živeti ali raje
umreti«. Kot vemo, so bili uskoki pogost cilj ubeglih galjotov.36
Po vsej verjetnosti je večji del teh poti Ivan prehodil in prebrodil skupaj
z Antonom iz Splita. Obema so rekli Cappelletto, oba sta bila »Uskoka«, oba
dosmrtno obsojena galjota in obsojenca vojvode Mantove, a povrhu tega sta
bila še »zaprisežena brata« ( fratelli Zuradi). V dalmatinskem in širšem (ne
le) slovanskem zaledju vzhodnega Jadrana, vključno z območjem habsburške,
beneške in turške tromeje, je bilo razširjeno pobratimstvo. Poimenovano tudi
»krvno bratstvo«, se je sklepalo predvsem kot oblika medsebojnega zavez-
ništva in prijateljstva, še najbolj med moškima, pripadnikoma iste vere, če-
prav so bili pogosti primeri sklenitve pobratimstva tudi med sovražniki raz-
ličnih veroizpovedi (npr. katoliške in muslimanske), predstavljalo pa je lahko
tudi obliko pomiritve med sprtimi stranmi. Vez, ki je nastala na ta način, je
34 Bracewell, Senjski uskoci, 60–63, 79–80.
35 Bracewell, Senjski uskoci, 63. O slovanskih vojakih v službi italijanskih vladarjev Gestrin, Slovanske
migracije, 202–205.
36 Bracewell, Senjski uskoci, 60–61, 75, 82–83.
154
beneško službo« in ker se potem »niso mogli prilagoditi mirnemu življenju«,
so mnogi »prej ali slej končali v Senju«, kjer je velika večina uskokov takrat
izvirala ravno z otomanskega ozemlja. Pri uskokih je bilo namreč mogoče na-
daljevati boj proti Otomanom in si obetati lagodnejše življenje. Po drugi stra-
ni je v 90-ih letih 16. stoletja v Senj prispel nov »val priseljencev iz otomanskih
dežel in Dalmacije«. Poleg tega pa je v letih tik pred uporom na Loredani za-
radi povečanega beneškega pritiska in morske blokade nastopila začasna kriza
roparskih prihodkov in hudo pomanjkanje v zadnjih letih 16. stoletja, tako da
se je veliko uskokov razselilo, nekateri so se celo vrnili v beneško službo.34 To
pomeni, da bi bili za našega Ivana iz Bosne kljub vsemu možni obe poti, to je
iz beneške službe k uskokom ali obratno. V vsakem primeru je z vzhodne jad-
ranske obale Ivan prešel na zahodno. Tudi to pot je mogoče povezati tako z iz-
seljevanjem iz Senja zaradi krize uskokov, ko so mnogi »nadaljevali samostoj-
no plenjenje ali stopili v službo kje drugje«, kakor tudi s služenjem v beneški
vojski.35 Ne glede na to, ali kot uskok-izseljenec ali kot pripadnik beneških ca-
pelletov, je Ivan iz Bosne zagotovo prispel v vojvodino Mantovo, ki je mejila
na beneško Terrafermo v Padski nižini, saj je bil tu dosmrtno obsojen na ga-
lejo in v skladu s takratno prakso predan beneškim oblastem kot prisilni gal-
jot. Morda je bil Ivan iz Bosne v Mantovi res obsojen »zaradi ljubezni do neke
ženske«, kot je v Bakarju povedal kakih petindvajset let star, svetlolas moški
visoke postave in z uhanom, samozvani »iznajditelj« upora po imenu Ivan,
na begu in očitno namenjen nazaj v Senj, »odločen, da hoče lepo živeti ali raje
umreti«. Kot vemo, so bili uskoki pogost cilj ubeglih galjotov.36
Po vsej verjetnosti je večji del teh poti Ivan prehodil in prebrodil skupaj
z Antonom iz Splita. Obema so rekli Cappelletto, oba sta bila »Uskoka«, oba
dosmrtno obsojena galjota in obsojenca vojvode Mantove, a povrhu tega sta
bila še »zaprisežena brata« ( fratelli Zuradi). V dalmatinskem in širšem (ne
le) slovanskem zaledju vzhodnega Jadrana, vključno z območjem habsburške,
beneške in turške tromeje, je bilo razširjeno pobratimstvo. Poimenovano tudi
»krvno bratstvo«, se je sklepalo predvsem kot oblika medsebojnega zavez-
ništva in prijateljstva, še najbolj med moškima, pripadnikoma iste vere, če-
prav so bili pogosti primeri sklenitve pobratimstva tudi med sovražniki raz-
ličnih veroizpovedi (npr. katoliške in muslimanske), predstavljalo pa je lahko
tudi obliko pomiritve med sprtimi stranmi. Vez, ki je nastala na ta način, je
34 Bracewell, Senjski uskoci, 60–63, 79–80.
35 Bracewell, Senjski uskoci, 63. O slovanskih vojakih v službi italijanskih vladarjev Gestrin, Slovanske
migracije, 202–205.
36 Bracewell, Senjski uskoci, 60–61, 75, 82–83.
154
