Page 151 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 151
krvavi pust na galeji loredani
nostni okvir storilcev. Na vzhodnem Jadranu je »močna moškost, ki je kore-
ninila v časti in pogumu«, veljala za »eno temeljnih družbenih vrednot«, za
»moža s slovesom« je štel ta, kdor je javno in »sijajno izkazoval svojo moč,
drznost in neustrašnost«, »sposobnost izvajanja nasilja, poveličevana v juna-
štvo«, je bila splošno sprejeta kot pozitivna lastnost.24 V Dalmaciji, posebej
»v hribovitih krajih« zaledja, je krvna osveta dolgo ostala živ običaj in prak-
sa, tako da je bila še na začetku 19. stoletja »vsakodneven pojav« in je sodila
med najpogostejše vzroke zločinov in ubojev. Temu običaju so rekli krvarina
in »praviloma se je to reševalo tako, da je ubijalec moral plačati določeno de-
narno odškodnino za izvršeno dejanje uboja« in s tem družino žrtve poplača-
ti »za prelito kri (izplačilo krvarine)«.25 Plačilo za poravnavo izgube sorodni-
ka in za pomiritev »vroče krvi«, ki bi sicer privedla do krvnega maščevanja,
so poznali tudi v Črni Gori, kjer je socialna sprejemljivost oziroma že nujnost
maščevanja primerljiva s tisto, ki je v zgodnjem novem veku veljala v Furlani-
ji. Povsem podobne, malodane iste so tudi definicije psihološkega stanja, ki
je povzročalo in spremljalo maščevanja, na primer »kri, ki zavre« in pome-
ni »moralno opravičilo« za storjeno dejanje. V prvi osebi to pride še jasneje
do izraza. »Ko sem povsem razumel, kaj je rekel, se je moj razum postavil na
glavo in moja kri je zavrela pod mojim črnogorskim klobukom /…/. Ko je mo-
ški izgubil svoj obraz /čast/, je izgubil svoj razum,« je konec 19. stoletja izjavil
Djuro na zasedanju spravnega razsodišča.26
Po vsej verjetnosti so krvno maščevanje v podobni obliki takrat pozna-
li tudi na kraškem podeželju. Leta 1602 se je na devinskem sodišču odvil pos-
topek zaradi umora, ki se je zgodil julija istega leta na nedeljo na vaškem praz-
niku v Šmarjah pri Sežani ( festa di Samaria) in katerega storilec je bil Primož
Dolgan, poimenovan Mulec, iz Žirij. Andraž Štoka iz Povirja je na zaslišan-
ju med drugim pričal, kako je žrtev Matjaž Sadran iz Žirij na smrtni postelji
»naredil oporoko in v njej priznal, ob prisotnosti duhovnika, mene in drugih
sosedov, da je bil on sam kriv in je prosil sorodnike ter svoje sinove, da zara-
di tega ne smejo storiti nič drugega žalega omenjenemu Primožu, ker to, kar
je storil, mu je storil pod prisilo«. Primož je namreč Matjaža zabodel v samo-
obrambi, potem ko ga je bil ta kot prvi izzival in napadel. Še več, prosil je, »naj
se tega Primoža ne obremeni z ničemer drugim, kot s plačilom nekaj malega
24 Bracewell, Frontier Blood-brotherhood, 39, 43.
25 Poplačilo se je izvedlo ne glede na to, ali je sodišče storilca obsodilo, Oršolić, Teritorijalne snage,
282–284, posebej citat 282. Krvno maščevanje so poznali tudi v Črni Gori in Albaniji (in še marsik-
je), Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 460; Bianco, Krvavi pust, 98.
26 Boehm, Blood Revenge, posebej citati str. 118, 125.
151
nostni okvir storilcev. Na vzhodnem Jadranu je »močna moškost, ki je kore-
ninila v časti in pogumu«, veljala za »eno temeljnih družbenih vrednot«, za
»moža s slovesom« je štel ta, kdor je javno in »sijajno izkazoval svojo moč,
drznost in neustrašnost«, »sposobnost izvajanja nasilja, poveličevana v juna-
štvo«, je bila splošno sprejeta kot pozitivna lastnost.24 V Dalmaciji, posebej
»v hribovitih krajih« zaledja, je krvna osveta dolgo ostala živ običaj in prak-
sa, tako da je bila še na začetku 19. stoletja »vsakodneven pojav« in je sodila
med najpogostejše vzroke zločinov in ubojev. Temu običaju so rekli krvarina
in »praviloma se je to reševalo tako, da je ubijalec moral plačati določeno de-
narno odškodnino za izvršeno dejanje uboja« in s tem družino žrtve poplača-
ti »za prelito kri (izplačilo krvarine)«.25 Plačilo za poravnavo izgube sorodni-
ka in za pomiritev »vroče krvi«, ki bi sicer privedla do krvnega maščevanja,
so poznali tudi v Črni Gori, kjer je socialna sprejemljivost oziroma že nujnost
maščevanja primerljiva s tisto, ki je v zgodnjem novem veku veljala v Furlani-
ji. Povsem podobne, malodane iste so tudi definicije psihološkega stanja, ki
je povzročalo in spremljalo maščevanja, na primer »kri, ki zavre« in pome-
ni »moralno opravičilo« za storjeno dejanje. V prvi osebi to pride še jasneje
do izraza. »Ko sem povsem razumel, kaj je rekel, se je moj razum postavil na
glavo in moja kri je zavrela pod mojim črnogorskim klobukom /…/. Ko je mo-
ški izgubil svoj obraz /čast/, je izgubil svoj razum,« je konec 19. stoletja izjavil
Djuro na zasedanju spravnega razsodišča.26
Po vsej verjetnosti so krvno maščevanje v podobni obliki takrat pozna-
li tudi na kraškem podeželju. Leta 1602 se je na devinskem sodišču odvil pos-
topek zaradi umora, ki se je zgodil julija istega leta na nedeljo na vaškem praz-
niku v Šmarjah pri Sežani ( festa di Samaria) in katerega storilec je bil Primož
Dolgan, poimenovan Mulec, iz Žirij. Andraž Štoka iz Povirja je na zaslišan-
ju med drugim pričal, kako je žrtev Matjaž Sadran iz Žirij na smrtni postelji
»naredil oporoko in v njej priznal, ob prisotnosti duhovnika, mene in drugih
sosedov, da je bil on sam kriv in je prosil sorodnike ter svoje sinove, da zara-
di tega ne smejo storiti nič drugega žalega omenjenemu Primožu, ker to, kar
je storil, mu je storil pod prisilo«. Primož je namreč Matjaža zabodel v samo-
obrambi, potem ko ga je bil ta kot prvi izzival in napadel. Še več, prosil je, »naj
se tega Primoža ne obremeni z ničemer drugim, kot s plačilom nekaj malega
24 Bracewell, Frontier Blood-brotherhood, 39, 43.
25 Poplačilo se je izvedlo ne glede na to, ali je sodišče storilca obsodilo, Oršolić, Teritorijalne snage,
282–284, posebej citat 282. Krvno maščevanje so poznali tudi v Črni Gori in Albaniji (in še marsik-
je), Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 460; Bianco, Krvavi pust, 98.
26 Boehm, Blood Revenge, posebej citati str. 118, 125.
151
