Page 153 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 153
krvavi pust na galeji loredani
Podobnosti med obema uporoma v Vidmu in na galeji v Kopru so vidne
tudi v obsedenosti s pasjimi metaforami, s psovkami, ki se tudi na Loredani
uporabljajo v več smislih. Vodilni uporniki s »psi« nagovarjajo ostale galjote,
medtem ko jih surovo priganjajo k veslanju, in v tem smislu je to zmerljivka,
ki se nanaša na pasjo podrejenost in ubogljivost gospodarju, podobno suženj-
stvu (vendar nosi v sebi nekaj resnice, saj so se nekateri galjoti sami opredelje-
vali kot »sužnji« in izraz »pes« za služabnika se je dejansko uporabljal tudi
na primer v Furlaniji). Drugi pomen se navezuje na uporabo »psa« za za-
sovraženega nasprotnika, medtem ko ga pobijajo, v smislu nečastnega bitja.
»Zmaga, zmaga, ubij te pse!« je klical Battista Lora, plemič iz Verone, obso-
jen na deset let galeje. V tretjem smislu je »stekli pes« lahko metafora »celo
za najbolj hladnokrvni uboj z razlago, da je morilca prevzel neobvladljiv bes.
/…/ Psi so nudili model, s katerim obrazložiti človeško obnašanje, ko je zavre-
la huda kri.«32 Točno tako je pobesnel ranjeni uskok Stipan Majka iz Trogirja,
o katerem so povedali, da se je na biriča pognal »kot stekli pes« in ga simbo-
lično pokončal z njegovim lastnim bodalom, ki mu ga je iztrgal iz rok, ter se
nad njim znesel s petindvajsetimi zabodi. Stipan je v uporu izvršil svoje krvno
maščevanje. Ubil in vrgel v vodo je tudi stražo na premcu, mornarja Stamatija
z Zakintosa, in še starejšega mornarja z Zakintosa »barba Nicolò«, ki je zara-
di njegovega udarca padel v vodo in utonil.
Da je šlo za maščevanje, je še toliko jasneje v drugem primeru, v katerem
nastopa človek, ki je za seboj že imel razgibano življenjsko zgodbo, to je Ivan.
Po zbranih drobcih informacij je o njem mogoče sklepati, da je izviral iz Bos-
ne, od koder je prešel na jadransko obalo, kjer je postal »pokristjanjen Tu-
rek«. Glede na tedanje selitvene in identitetne dinamike na obmejnem ob-
močju med turško Bosno, beneško Dalmacijo in habsburškim Primorjem je
razumna domneva, da je šlo za človeka krščanskega izvora, ki se je iz dežele
pod muslimansko oblastjo preselil v krščanske kraje.33 Tako kažejo tudi njego-
ve nadaljnje selitve in ravnanja med samim uporom, kot bomo še videli, čeprav
ni mogoče povsem izključiti, da je njegovo »pokristjanjenje« treba razumeti
dobesedno. O njem so pričali, da je bil »Uskok«, a so ga dosledno poimenova-
li Cappelletto, kar pomeni pripadnika vzhodnojadranskih beneških vojaških
enot. Logičneje se zdi, da je Ivan najprej šel služit v beneško vojsko v vrste ca-
pellettov, nato pa se pridružil uskokom. Temu v prid govori tudi dejstvo, da je
proti koncu 16. stoletja »veliko otomanskih podanikov iz zaledja vstopilo v
32 Muir, Mad Blood, 222–238, citati posebej 227, 237.
33 Pust, Podoba Turka in Pust, Vprašanje identitete z navedeno literaturo. Na tem mestu se zahvaljujem
Klemnu Pustu za pogovor o prehajanjih in identitetah v obravnavanem prostoru in času ter o mo-
škem poljubu na tedanjem Balkanu.
153
Podobnosti med obema uporoma v Vidmu in na galeji v Kopru so vidne
tudi v obsedenosti s pasjimi metaforami, s psovkami, ki se tudi na Loredani
uporabljajo v več smislih. Vodilni uporniki s »psi« nagovarjajo ostale galjote,
medtem ko jih surovo priganjajo k veslanju, in v tem smislu je to zmerljivka,
ki se nanaša na pasjo podrejenost in ubogljivost gospodarju, podobno suženj-
stvu (vendar nosi v sebi nekaj resnice, saj so se nekateri galjoti sami opredelje-
vali kot »sužnji« in izraz »pes« za služabnika se je dejansko uporabljal tudi
na primer v Furlaniji). Drugi pomen se navezuje na uporabo »psa« za za-
sovraženega nasprotnika, medtem ko ga pobijajo, v smislu nečastnega bitja.
»Zmaga, zmaga, ubij te pse!« je klical Battista Lora, plemič iz Verone, obso-
jen na deset let galeje. V tretjem smislu je »stekli pes« lahko metafora »celo
za najbolj hladnokrvni uboj z razlago, da je morilca prevzel neobvladljiv bes.
/…/ Psi so nudili model, s katerim obrazložiti človeško obnašanje, ko je zavre-
la huda kri.«32 Točno tako je pobesnel ranjeni uskok Stipan Majka iz Trogirja,
o katerem so povedali, da se je na biriča pognal »kot stekli pes« in ga simbo-
lično pokončal z njegovim lastnim bodalom, ki mu ga je iztrgal iz rok, ter se
nad njim znesel s petindvajsetimi zabodi. Stipan je v uporu izvršil svoje krvno
maščevanje. Ubil in vrgel v vodo je tudi stražo na premcu, mornarja Stamatija
z Zakintosa, in še starejšega mornarja z Zakintosa »barba Nicolò«, ki je zara-
di njegovega udarca padel v vodo in utonil.
Da je šlo za maščevanje, je še toliko jasneje v drugem primeru, v katerem
nastopa človek, ki je za seboj že imel razgibano življenjsko zgodbo, to je Ivan.
Po zbranih drobcih informacij je o njem mogoče sklepati, da je izviral iz Bos-
ne, od koder je prešel na jadransko obalo, kjer je postal »pokristjanjen Tu-
rek«. Glede na tedanje selitvene in identitetne dinamike na obmejnem ob-
močju med turško Bosno, beneško Dalmacijo in habsburškim Primorjem je
razumna domneva, da je šlo za človeka krščanskega izvora, ki se je iz dežele
pod muslimansko oblastjo preselil v krščanske kraje.33 Tako kažejo tudi njego-
ve nadaljnje selitve in ravnanja med samim uporom, kot bomo še videli, čeprav
ni mogoče povsem izključiti, da je njegovo »pokristjanjenje« treba razumeti
dobesedno. O njem so pričali, da je bil »Uskok«, a so ga dosledno poimenova-
li Cappelletto, kar pomeni pripadnika vzhodnojadranskih beneških vojaških
enot. Logičneje se zdi, da je Ivan najprej šel služit v beneško vojsko v vrste ca-
pellettov, nato pa se pridružil uskokom. Temu v prid govori tudi dejstvo, da je
proti koncu 16. stoletja »veliko otomanskih podanikov iz zaledja vstopilo v
32 Muir, Mad Blood, 222–238, citati posebej 227, 237.
33 Pust, Podoba Turka in Pust, Vprašanje identitete z navedeno literaturo. Na tem mestu se zahvaljujem
Klemnu Pustu za pogovor o prehajanjih in identitetah v obravnavanem prostoru in času ter o mo-
škem poljubu na tedanjem Balkanu.
153
