Page 152 - Panjek, Aleksander. 2016. Krvavi poljub svobode: upor na galeji Loredani v Kopru in beg galjotov na Kras leta 1605. Založba Univerze na Primorskem, Založništvo tržaškega tiska, Koper - Trst
P. 152
krvavi poljub svobode
njegovih dolgov, ki so lahko znesli pet ali šest dukatov«.27 Izjavo je razumeti
tako, da je žrtev želela preprečiti, da bi se njegovi sorodniki maščevali nad sto-
rilcem. To bi pomenilo, da je bilo takrat med kmečkim prebivalstvom Krasa
krvno maščevanje poznano, kakor tudi izplačilo odškodnine (krvnine), tako
kot v Dalmaciji in Črni Gori.28 Tudi Sergij Vilfan omenja ta običaj, »krvni-
no« pa opredeljuje kot »odkup od krvnega maščevanja, o katerem se dogo-
vorita udeleženi strani in ki ima včasih obredni značaj«. Samo krvno mašče-
vanje po njem izvira iz želje po »zadostitvi«.29
Umestitev najsrditejših umorov med uporom na Loredani v okvir krv-
nega maščevanja je mogoče dodatno utemeljiti s črnogorskim primerom, in
sicer tako z vidika načina njihove izvedbe kot razumevanja vzgibov storilcev.
Prvič, »osveta je grozno dejanje, hujše od navadnega umora. Osveta je namer-
no in dobro načrtovano zlo /…/. Ko išče maščevanje, osvetnik ve koga hoče
ubiti in zakaj«. Drugič, v osveti se nasilje stopnjuje, maščevanje je po možnos-
ti hujše od utrpljenega dejanja, tako da je krvno maščevanje možno tudi kot
odziv na verbalne žalitve in javna ponižanja in ne le kot enakovredni povra-
čilni ukrep za prelito kri. Tretjič, krvno maščevanje lahko obsega okrutna de-
janja in znašanje storilca nad mrličem. In, nenazadnje, za Črnogorca je bilo
maščevanje »razumna in eminentno moralna oblika socialnega ravnanja«.30
Kljub sklicevanju na vrenje krvi in izgubo razsodnosti je torej mogoče ugoto-
viti, da gre pri krvnem maščevanju za povsem racionalno dejanje tako z vidi-
ka storilca kakor kulturnega okvira, v katerega sodi.
Poleg navedenega pa ne gre prezreti, da sta oba srdita morilca z galeje Lo-
redane prihajala iz uskoških vrst, tako da je bilo njuno ravnanje prav gotovo
podprto in začinjeno z uskoškimi izkušnjami v nasilju.31
27 Qual Matthias avanti che morisse fece testamento et in quello confesso, alla presenza del prete et de mi et de al-
tri vicini, che lui havea il torto et pregò li parenti, et figli che per questo non dovessero far dispiaceri altri al det-
to Primos perchè quello, che lui havea fatto, li havea fatto sforzatamente. Anzi pregava che esso primos non fos-
se aggravato in altro che in pagar alcune sui pochi debiti che potevano importare 5 over 6 ducati, AST, ATTA,
b. 200/1, fasc. 1, Processo per l‘omicidio di Matthias Sadran de Sirian contro Primos Dugan de Povir, 1602.
Povedal je tudi, da je bil tistega dne Matjaž pijan in da je pred tem brez razloga s pastirsko palico
razbil »godino« (glasbilo) nekemu godcu (ruppe una godena ad un sonatore). Na tem dokumentu,
izbranem predvsem zaradi tega detajla, je študent Denis Cerkvenik pod mojim mentorstvom na-
pisal tudi seminarsko nalogo.
28 Možno bi tudi bilo, da je bil Matjaž Sadran potomec priseljencev z območja Zadra (Zadran) in da
je bila njegova izjava, ki izpričuje omenjeni običaj, povezana s tem kulturnim poreklom. Znano je
namreč, da se je na Kras v 15. in 16. stoletju priselilo nekaj prebivalstva z območja današnje Hrvaške
in Bosne, tudi uskokov, glej npr. Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, 25.
29 Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 461. O maščevanju tudi Vilfan, Pravna zgodovina, 262–265, kjer pa
ne navaja konkretnih primerov krvnega maščevanja na Slovenskem.
30 Boehm, Blood Revenge, posebej citati str. 59 (povzet po Medaković, Život i običaj) in 62.
31 Bracewell, Senjski uskoci, 155–174.
152
njegovih dolgov, ki so lahko znesli pet ali šest dukatov«.27 Izjavo je razumeti
tako, da je žrtev želela preprečiti, da bi se njegovi sorodniki maščevali nad sto-
rilcem. To bi pomenilo, da je bilo takrat med kmečkim prebivalstvom Krasa
krvno maščevanje poznano, kakor tudi izplačilo odškodnine (krvnine), tako
kot v Dalmaciji in Črni Gori.28 Tudi Sergij Vilfan omenja ta običaj, »krvni-
no« pa opredeljuje kot »odkup od krvnega maščevanja, o katerem se dogo-
vorita udeleženi strani in ki ima včasih obredni značaj«. Samo krvno mašče-
vanje po njem izvira iz želje po »zadostitvi«.29
Umestitev najsrditejših umorov med uporom na Loredani v okvir krv-
nega maščevanja je mogoče dodatno utemeljiti s črnogorskim primerom, in
sicer tako z vidika načina njihove izvedbe kot razumevanja vzgibov storilcev.
Prvič, »osveta je grozno dejanje, hujše od navadnega umora. Osveta je namer-
no in dobro načrtovano zlo /…/. Ko išče maščevanje, osvetnik ve koga hoče
ubiti in zakaj«. Drugič, v osveti se nasilje stopnjuje, maščevanje je po možnos-
ti hujše od utrpljenega dejanja, tako da je krvno maščevanje možno tudi kot
odziv na verbalne žalitve in javna ponižanja in ne le kot enakovredni povra-
čilni ukrep za prelito kri. Tretjič, krvno maščevanje lahko obsega okrutna de-
janja in znašanje storilca nad mrličem. In, nenazadnje, za Črnogorca je bilo
maščevanje »razumna in eminentno moralna oblika socialnega ravnanja«.30
Kljub sklicevanju na vrenje krvi in izgubo razsodnosti je torej mogoče ugoto-
viti, da gre pri krvnem maščevanju za povsem racionalno dejanje tako z vidi-
ka storilca kakor kulturnega okvira, v katerega sodi.
Poleg navedenega pa ne gre prezreti, da sta oba srdita morilca z galeje Lo-
redane prihajala iz uskoških vrst, tako da je bilo njuno ravnanje prav gotovo
podprto in začinjeno z uskoškimi izkušnjami v nasilju.31
27 Qual Matthias avanti che morisse fece testamento et in quello confesso, alla presenza del prete et de mi et de al-
tri vicini, che lui havea il torto et pregò li parenti, et figli che per questo non dovessero far dispiaceri altri al det-
to Primos perchè quello, che lui havea fatto, li havea fatto sforzatamente. Anzi pregava che esso primos non fos-
se aggravato in altro che in pagar alcune sui pochi debiti che potevano importare 5 over 6 ducati, AST, ATTA,
b. 200/1, fasc. 1, Processo per l‘omicidio di Matthias Sadran de Sirian contro Primos Dugan de Povir, 1602.
Povedal je tudi, da je bil tistega dne Matjaž pijan in da je pred tem brez razloga s pastirsko palico
razbil »godino« (glasbilo) nekemu godcu (ruppe una godena ad un sonatore). Na tem dokumentu,
izbranem predvsem zaradi tega detajla, je študent Denis Cerkvenik pod mojim mentorstvom na-
pisal tudi seminarsko nalogo.
28 Možno bi tudi bilo, da je bil Matjaž Sadran potomec priseljencev z območja Zadra (Zadran) in da
je bila njegova izjava, ki izpričuje omenjeni običaj, povezana s tem kulturnim poreklom. Znano je
namreč, da se je na Kras v 15. in 16. stoletju priselilo nekaj prebivalstva z območja današnje Hrvaške
in Bosne, tudi uskokov, glej npr. Terseglav, Uskoška pesemska dediščina, 25.
29 Vilfan, Zgodovinska pravotvornost, 461. O maščevanju tudi Vilfan, Pravna zgodovina, 262–265, kjer pa
ne navaja konkretnih primerov krvnega maščevanja na Slovenskem.
30 Boehm, Blood Revenge, posebej citati str. 59 (povzet po Medaković, Život i običaj) in 62.
31 Bracewell, Senjski uskoci, 155–174.
152
