Page 119 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 119
Visokošolska reforma in vplivi EU 119
bo to tu in tam vendarle prišlo – denimo, da bi poskušali zaradi tega delavcu
znižati plačo – bo nezakonito in bo delavec lahko uporabil pravna sredstva,
je prepričan minister Virant.
Vprašanje »delanja krivice« ni le v neodvzemanju pravic in nezniže-
vanju plače, je tudi npr. vprašanje izenačevanja dosežene stopnje izobrazbe
znanstvenega magisterija s strokovnim magisterijem. Strokovnjak s zaklju-
čenim petletnim študijem se primerja z znanstvenikom, ki je moral vložiti
nekoliko več truda, da je prišel do želene stopnje izobrazbe. Zgaga (2006a),
ki je eden bolje informiranih v Sloveniji glede bolonjske reforme, tako oce-
njuje koncept predlagane slovenske različice visokošolske reforme:
O tem dokumentu se je pred časom zelo kritično izrazil senat naše univer-
ze in delim njegovo mnenje. Nekaj je narobe v samem temelju: ta koncept
visokošolske reforme povsem zaobide socialno dimenzijo, ki jo omenjam,
prav tako tudi načelo, da je visoko šolstvo javno dobro in javna odgovornost.
Duha izvornega bolonjskega procesa pri nas ne v vladnem jeziku ne v pra-
ksi ni, imamo le njegovo karikaturo. Veliko je najbolj običajnega volunta-
rizma. Temeljne teze vladne reforme v delih, ki zadevajo visoko šolstvo, so
hudo sporne, saj univerzo kot institucijo potiskajo v komercializacijo in s tem
ogrožajo vse discipline in dejavnosti, ki jih ni mogoče neposredno zapopas-
ti z ekonomistično logiko dobičkonosnosti, so pa za družbo nadvse dragoce-
ne. Morebitno nazadovanje javnih univerz naj bi nadomestile zasebne usta-
nove. Videti je, kot da neodvisne agencije za kakovost ne potrebujemo. To
so nevarne igre, v katerih lahko naše univerze izgubijo svojo dosedanjo vlo-
go v nacionalnem razvoju, oslabi pa jih lahko tudi v njihovih prizadevanjih v
mednarodnih razsežnostih. »Amerikaniziranih« univerz v Sloveniji ne pot-
rebujemo.
Bugarič (2007) pa ugotavlja, da so reforme visokega šolstva v Sloveni-
ji nujne, ker »slovenske univerze ne dosegajo povprečja boljših evropskih
univerz« in ker »izboljšana kakovost univerz lahko pomembno prispeva
k večji uspešnosti Slovenije v mednarodnem gospodarskem in političnem
okolju«. Ob tem bi bil nujen nacionalni konsenz, ki bi temeljil na okvir-
nem soglasju udeleženih partnerjev (vlade, univerz, sindikatov, študentov
in navsezadnje opozicije in širše civilne družbe):
Pot do takšnega konsenza gre iskati najprej v spremembi procesa priprave re-
forme. Vlada mora že v začetku k pripravi reforme povabiti vse zainteresira-
ne. […] Ustvariti je treba natančno in konkretno analizo obstoječih slabosti
in na podlagi takšne analize sklop prioritet reformnih ukrepov. Ne potre-
bujemo še enega »strateškega« dokumenta relativno abstraktne narave, ki
bo to tu in tam vendarle prišlo – denimo, da bi poskušali zaradi tega delavcu
znižati plačo – bo nezakonito in bo delavec lahko uporabil pravna sredstva,
je prepričan minister Virant.
Vprašanje »delanja krivice« ni le v neodvzemanju pravic in nezniže-
vanju plače, je tudi npr. vprašanje izenačevanja dosežene stopnje izobrazbe
znanstvenega magisterija s strokovnim magisterijem. Strokovnjak s zaklju-
čenim petletnim študijem se primerja z znanstvenikom, ki je moral vložiti
nekoliko več truda, da je prišel do želene stopnje izobrazbe. Zgaga (2006a),
ki je eden bolje informiranih v Sloveniji glede bolonjske reforme, tako oce-
njuje koncept predlagane slovenske različice visokošolske reforme:
O tem dokumentu se je pred časom zelo kritično izrazil senat naše univer-
ze in delim njegovo mnenje. Nekaj je narobe v samem temelju: ta koncept
visokošolske reforme povsem zaobide socialno dimenzijo, ki jo omenjam,
prav tako tudi načelo, da je visoko šolstvo javno dobro in javna odgovornost.
Duha izvornega bolonjskega procesa pri nas ne v vladnem jeziku ne v pra-
ksi ni, imamo le njegovo karikaturo. Veliko je najbolj običajnega volunta-
rizma. Temeljne teze vladne reforme v delih, ki zadevajo visoko šolstvo, so
hudo sporne, saj univerzo kot institucijo potiskajo v komercializacijo in s tem
ogrožajo vse discipline in dejavnosti, ki jih ni mogoče neposredno zapopas-
ti z ekonomistično logiko dobičkonosnosti, so pa za družbo nadvse dragoce-
ne. Morebitno nazadovanje javnih univerz naj bi nadomestile zasebne usta-
nove. Videti je, kot da neodvisne agencije za kakovost ne potrebujemo. To
so nevarne igre, v katerih lahko naše univerze izgubijo svojo dosedanjo vlo-
go v nacionalnem razvoju, oslabi pa jih lahko tudi v njihovih prizadevanjih v
mednarodnih razsežnostih. »Amerikaniziranih« univerz v Sloveniji ne pot-
rebujemo.
Bugarič (2007) pa ugotavlja, da so reforme visokega šolstva v Sloveni-
ji nujne, ker »slovenske univerze ne dosegajo povprečja boljših evropskih
univerz« in ker »izboljšana kakovost univerz lahko pomembno prispeva
k večji uspešnosti Slovenije v mednarodnem gospodarskem in političnem
okolju«. Ob tem bi bil nujen nacionalni konsenz, ki bi temeljil na okvir-
nem soglasju udeleženih partnerjev (vlade, univerz, sindikatov, študentov
in navsezadnje opozicije in širše civilne družbe):
Pot do takšnega konsenza gre iskati najprej v spremembi procesa priprave re-
forme. Vlada mora že v začetku k pripravi reforme povabiti vse zainteresira-
ne. […] Ustvariti je treba natančno in konkretno analizo obstoječih slabosti
in na podlagi takšne analize sklop prioritet reformnih ukrepov. Ne potre-
bujemo še enega »strateškega« dokumenta relativno abstraktne narave, ki
