Page 116 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 116
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
nejša analiza učinkov teh procesov, njihovih stranpoti in ključnih anomalij, ki
so se nakopičile v sistemu, niti primerjava z razvojem v državah EU, ki so nam
po velikosti pa tudi razvojno, vrednostno in kulturno blizu.
Težava je tudi v tem, da se pogosto razlaga bruseljska priporočila druga-
če, kot bi jih lahko razumeli, saj se ob bolonjski reformi izvaja tudi drugač-
na transformacija slovenskega visokega šolstva. V Sloveniji pa smo kot ved-
no še posebej inovativni pri uveljavljanju unikatnih rešitev (Vintar 2008):
Čeprav je bolonjska reforma posledica dogovorov o poenotenju visokošol-
skega prostora znotraj EU s konca devetdesetih let in se je o njej razpravljalo
nekaj let pred dejansko spremembo visokošolskega zakona v letu 2004, je bila
sprememba pripravljena v naglici, nedomišljeno in necelovito. Bojim se, da
se po dobrih treh letih njenega udejanjanja skoraj v celoti uresničujejo črno-
116 glede napovedi bivšega rektorja ljubljanske univerze prof. Mencingerja. Da
je s to reformo nekaj zelo narobe, kaže že dejstvo, da so številne fakultete po
dveh letih izvajanja drugostopenjskih bolonjskih programov začele ponov-
no izvajati že opuščene stare magistrske programe. Tako rekoč vse fakulte-
te, ki so med prvimi uvedle nove študijske programe, pripravljajo radikalno
revizijo teh programov. Od najbolj proklamiranih ciljev reforme, poenotenja
stopenj izobrazbe, večje prehodnosti, fleksibilnosti, enotnega kreditnega sis-
tema, kar naj bi vodilo k večji kakovosti študija, razen velike zmede med štu-
denti in delodajalci in prej slabših kot boljših kompetenc diplomantov na ža-
lost ne bo ostalo veliko. Vzrokov za tak klavrn start je veliko, večina povsem
sistemske narave. Kolikor vem, so se po velikosti primerljive države v EU, ki
so še vedno v glavnem precej večje od Slovenije, večinoma odločile za eno-
tno visokošolsko formulo (trajanje študija na prvih dveh bolonjskih stopnjah
3+2 ali 4+1), kar v praksi zelo poenostavi prehajanje med študijskimi smermi,
programi in fakultetami, pa tudi vprašanja klasifikacije nazivov in priznava-
nja starih in novih izobrazbenih ravni bi bilo veliko laže reševati. Vprašanja
razlik med strokovnimi in univerzitetnimi programi znotraj istih strok so se
še bolj zameglila, saj po novem eni in drugi programi lahko trajajo tri leta,
diplomanti enih in drugih pa se lahko pod enakimi pogoji vpišejo na dru-
go bolonjsko stopnjo. Glede na pričakovanja, da bo velik odstotek študentov
enih in drugih programov nadaljeval študij na drugi stopnji, se lahko zastavlja
vprašanje, čemu potem sploh imeti na prvi stopnji dualni sistem.
Ideja o dualnem študiju se je trenutno umaknila s političnega parke-
ta, a kot vedno je to verjetno samo začasno. Močnik (2012, 12) je oster kri-
tik reforme visokošolskega izobraževanja, trdi tudi, da je univerza propad-
la institucija:
nejša analiza učinkov teh procesov, njihovih stranpoti in ključnih anomalij, ki
so se nakopičile v sistemu, niti primerjava z razvojem v državah EU, ki so nam
po velikosti pa tudi razvojno, vrednostno in kulturno blizu.
Težava je tudi v tem, da se pogosto razlaga bruseljska priporočila druga-
če, kot bi jih lahko razumeli, saj se ob bolonjski reformi izvaja tudi drugač-
na transformacija slovenskega visokega šolstva. V Sloveniji pa smo kot ved-
no še posebej inovativni pri uveljavljanju unikatnih rešitev (Vintar 2008):
Čeprav je bolonjska reforma posledica dogovorov o poenotenju visokošol-
skega prostora znotraj EU s konca devetdesetih let in se je o njej razpravljalo
nekaj let pred dejansko spremembo visokošolskega zakona v letu 2004, je bila
sprememba pripravljena v naglici, nedomišljeno in necelovito. Bojim se, da
se po dobrih treh letih njenega udejanjanja skoraj v celoti uresničujejo črno-
116 glede napovedi bivšega rektorja ljubljanske univerze prof. Mencingerja. Da
je s to reformo nekaj zelo narobe, kaže že dejstvo, da so številne fakultete po
dveh letih izvajanja drugostopenjskih bolonjskih programov začele ponov-
no izvajati že opuščene stare magistrske programe. Tako rekoč vse fakulte-
te, ki so med prvimi uvedle nove študijske programe, pripravljajo radikalno
revizijo teh programov. Od najbolj proklamiranih ciljev reforme, poenotenja
stopenj izobrazbe, večje prehodnosti, fleksibilnosti, enotnega kreditnega sis-
tema, kar naj bi vodilo k večji kakovosti študija, razen velike zmede med štu-
denti in delodajalci in prej slabših kot boljših kompetenc diplomantov na ža-
lost ne bo ostalo veliko. Vzrokov za tak klavrn start je veliko, večina povsem
sistemske narave. Kolikor vem, so se po velikosti primerljive države v EU, ki
so še vedno v glavnem precej večje od Slovenije, večinoma odločile za eno-
tno visokošolsko formulo (trajanje študija na prvih dveh bolonjskih stopnjah
3+2 ali 4+1), kar v praksi zelo poenostavi prehajanje med študijskimi smermi,
programi in fakultetami, pa tudi vprašanja klasifikacije nazivov in priznava-
nja starih in novih izobrazbenih ravni bi bilo veliko laže reševati. Vprašanja
razlik med strokovnimi in univerzitetnimi programi znotraj istih strok so se
še bolj zameglila, saj po novem eni in drugi programi lahko trajajo tri leta,
diplomanti enih in drugih pa se lahko pod enakimi pogoji vpišejo na dru-
go bolonjsko stopnjo. Glede na pričakovanja, da bo velik odstotek študentov
enih in drugih programov nadaljeval študij na drugi stopnji, se lahko zastavlja
vprašanje, čemu potem sploh imeti na prvi stopnji dualni sistem.
Ideja o dualnem študiju se je trenutno umaknila s političnega parke-
ta, a kot vedno je to verjetno samo začasno. Močnik (2012, 12) je oster kri-
tik reforme visokošolskega izobraževanja, trdi tudi, da je univerza propad-
la institucija:
