Page 124 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 124
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Prirejanje rezultatov raziskave je res nekaj, na kar je Svetovna banka
lahko ponosna. Morda pa so komunistične oblasti priredile rezultate in
niso verodostojni … Škrlec (2012) trdi, da je vlaganje v visoko šolstvo vlaga-
nje v izhod iz krize in diskutira o sklepih s posveta najvišjih danskih urad-
nikov za visokošolstvo v Köbenhavnu:
Kakovost in pomen znanja sta strateško najomembnejši temi evropskega vi-
soekga šolstva, ki se lahko razvijata le v simbolnem trikotniku znanja, torej v
interakciji med poučevanjem, raziskovanjem in podjetništvom. Univerze in
visokošolske ustanove nimajo glavne vloge le pri ustvarjanju, temveč tudi pri
prenosu znanja. Ob razpravah o ukrepih v finančni krizi se moramo zaveda-
ti svetovnega okvira, kjer je inovacijsko razhajanje med Evropo in ZDA, Ja-
ponsko in hitro razvijajočimi se gospodarstvi čedalje večje. Tudi zato mora
124 biti visoko šolstvo bolj povezano z regionalnim in nacionalnim razvojem. V
Köbenhavnu je več razpravljavcev poudarilo, da bi univerze morale biti večje
spodbujevalke ragionalnega razvoja in da je v visokošolskih politikah prema-
lo razsežnosti regionalnega in prostorskega razvoja. Politike s področij viso-
kega šolstva, znanosti in prostora so med seboj premalo usklajene. Univerze,
pa tudi vlade, bi morale pogosteje uporabljati koncept regionalne pametne
politike, ki temelji na primerjalnih prednostih regij in sodelovanju. Zato bi
se morale univerze še bolj odpreti dialogu s civilno družbo, tudi pri obliko-
vanju študijskih kurikulov in iskanju zaposlitvenih možnosti za diplomante.
Pogosto poudarjena tako imenovana tretja naloga univerz (poleg poučeva-
nja in raziskovanja sodelovanje z družbo) postaja sestavni del procesa pouče-
vanja in raziskovanja. V razpravi se je pokazalo, da mora skrb za zaposlovanje
diplomantov vse bolj prehajati na ramena univerz. Čeprav nimamo zadovo-
ljivega kazalnika za merjenje uspešnosti zaposlovanja diplomantov, je to če-
dalje pomembnejše merilo za določanje ugleda (financiranja?) univerz.
Odprtost meja in sodobne tehnologije predstavljajo za formiranje in
prenos znanja, mobilnost študentov in predavateljev veliko možnosti. Ve-
liko dobrega, morda pa tudi kakšno slabost? Kako je z ohranjanjem nacio-
nalne kulturne identitete majhnih narodov? Ali moramo biti zaskrbljeni za
bodočnost slovenskega jezika? Težko verjeti, je pa vredno vsakršnega tru-
da, da svojo samobitnost in kulturno identiteto ohranjamo in razvijamo.
Prirejanje rezultatov raziskave je res nekaj, na kar je Svetovna banka
lahko ponosna. Morda pa so komunistične oblasti priredile rezultate in
niso verodostojni … Škrlec (2012) trdi, da je vlaganje v visoko šolstvo vlaga-
nje v izhod iz krize in diskutira o sklepih s posveta najvišjih danskih urad-
nikov za visokošolstvo v Köbenhavnu:
Kakovost in pomen znanja sta strateško najomembnejši temi evropskega vi-
soekga šolstva, ki se lahko razvijata le v simbolnem trikotniku znanja, torej v
interakciji med poučevanjem, raziskovanjem in podjetništvom. Univerze in
visokošolske ustanove nimajo glavne vloge le pri ustvarjanju, temveč tudi pri
prenosu znanja. Ob razpravah o ukrepih v finančni krizi se moramo zaveda-
ti svetovnega okvira, kjer je inovacijsko razhajanje med Evropo in ZDA, Ja-
ponsko in hitro razvijajočimi se gospodarstvi čedalje večje. Tudi zato mora
124 biti visoko šolstvo bolj povezano z regionalnim in nacionalnim razvojem. V
Köbenhavnu je več razpravljavcev poudarilo, da bi univerze morale biti večje
spodbujevalke ragionalnega razvoja in da je v visokošolskih politikah prema-
lo razsežnosti regionalnega in prostorskega razvoja. Politike s področij viso-
kega šolstva, znanosti in prostora so med seboj premalo usklajene. Univerze,
pa tudi vlade, bi morale pogosteje uporabljati koncept regionalne pametne
politike, ki temelji na primerjalnih prednostih regij in sodelovanju. Zato bi
se morale univerze še bolj odpreti dialogu s civilno družbo, tudi pri obliko-
vanju študijskih kurikulov in iskanju zaposlitvenih možnosti za diplomante.
Pogosto poudarjena tako imenovana tretja naloga univerz (poleg poučeva-
nja in raziskovanja sodelovanje z družbo) postaja sestavni del procesa pouče-
vanja in raziskovanja. V razpravi se je pokazalo, da mora skrb za zaposlovanje
diplomantov vse bolj prehajati na ramena univerz. Čeprav nimamo zadovo-
ljivega kazalnika za merjenje uspešnosti zaposlovanja diplomantov, je to če-
dalje pomembnejše merilo za določanje ugleda (financiranja?) univerz.
Odprtost meja in sodobne tehnologije predstavljajo za formiranje in
prenos znanja, mobilnost študentov in predavateljev veliko možnosti. Ve-
liko dobrega, morda pa tudi kakšno slabost? Kako je z ohranjanjem nacio-
nalne kulturne identitete majhnih narodov? Ali moramo biti zaskrbljeni za
bodočnost slovenskega jezika? Težko verjeti, je pa vredno vsakršnega tru-
da, da svojo samobitnost in kulturno identiteto ohranjamo in razvijamo.