Page 143 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 143
Visokošolski učitelji in sindikati 143
cah, zato da se vzpostavi določeno vzdušje, ki bo omogočilo doseganje zas-
tavljenih ciljev. Gre za namenoma prezrto dejstvo ali bistveno nerazumeva-
nje, da so naše univerze raziskovalno-pedagoške in ne le pedagoške? Težko
verjamemo v naključja, sploh ker dodatnih pojasnil in opravičil ni bilo. In
ali potem znanstveniki na inštitutih, ki so zaposleni pretežno le kot razi-
skovalci potem sploh nič ne delajo?
Na vprašanje, zakaj je tako malo visokošolskih učiteljev povedalo svoje
mnenje in se oglasilo ob zmanjševanju financiranja ter napovedanih posle-
dicah, pa je Vaupotičeva (2012) menila:
Res je, to me izredno preseneča. Po odločitvi, da se oglasim, sem imela elek-
tronsko pošto zasuto s pismi, skoraj v vsakem pa je bilo izraženo upanje, da se
bodo oglasili tudi njihovi dekani. Mislim, da se je oglasil samo dekan fakulte-
te za kmetijstvo in biosistemske vede. Tega ne razumem. Je to izraz apatije ob
zadnjih dogodkih? Je to izraz strahu, da bo še slabše? Če je tako, nima smis-
la govoriti o akademski svobodi, če si nihče ne upa nič več povedati. Potem
si je politika visoko šolstvo popolnoma podredila. Morda pa je molk oziro-
ma dejstvo, da ni javnega izpostavljanja in opozarjanja, del prepričanja, da se
bodo že rektorji dogovorili z ministrom. Politik nisem, ker vse povem preveč
neposredno, ampak ljudje morajo pogledati v zgodovino, ko so razne oblas-
ti poskušale delati ključne premike, ki bi zmanjšali enakopravnost ljudi. Če
se javnost ni uprla, jim je uspelo. Menim, da samo glas rektorjev in rektor-
ske konference tokrat ne bo zadoščal. […] Ljudje so me spraševali, kaj bo zdaj,
ko sem se oglasila. Ali bom ostala brez službe, ali ne bom mogla napredova-
ti. Odkrito povem, da se sama o tem do takrat nisem spraševala. Ko pa so me
vprašali drugi, sem razmislila … in upam, da tako sprevržena družba pa men-
da še nismo. V demokratični družbi ima vsak pravico povedati svoje mnenje,
seveda na korekten in nežaljiv način. Vem, da se poskuša ljudi s prikritimi na-
migi nekako opozoriti, naj bodo pazljivi. Na to se nisem nikoli ozirala, ker
sama s seboj ne bi mogla živeti, če bi tako kalkulirala. Tisti, ki kalkulirajo ali
podležejo namigom, pa se morajo vprašati, ali so na pravem delovnem mes-
tu. Ne znam si predstavljati, da bi na tem delovnem mestu bila tiho iz stra-
hu, da se mi ne bi kaj zgodilo. Kaj pa naj bi se mi zgodilo? To je samo izgovor.
Resnično je zaznati velik strah in nelagodje zaposlenih v visokem šol-
stvu, ki ga zna neoliberalistična politika izkoristiti. Zaradi specifik napre-
dovanja v javnem visokem šolstvu se običajno mlajši visokošolski sodelavci
težje odločijo za aktivno izražanje svojih mnenj, kar seveda ni prav spod-
budno za našo družbo. Ravno zaradi tega se potem pričakuje od rednih
profesorjev, ki imajo svoja delovna mesta zagotovljena, da bodo stopili v
bran mlajših kolegov. Pa se to pogosto ne zgodi …
cah, zato da se vzpostavi določeno vzdušje, ki bo omogočilo doseganje zas-
tavljenih ciljev. Gre za namenoma prezrto dejstvo ali bistveno nerazumeva-
nje, da so naše univerze raziskovalno-pedagoške in ne le pedagoške? Težko
verjamemo v naključja, sploh ker dodatnih pojasnil in opravičil ni bilo. In
ali potem znanstveniki na inštitutih, ki so zaposleni pretežno le kot razi-
skovalci potem sploh nič ne delajo?
Na vprašanje, zakaj je tako malo visokošolskih učiteljev povedalo svoje
mnenje in se oglasilo ob zmanjševanju financiranja ter napovedanih posle-
dicah, pa je Vaupotičeva (2012) menila:
Res je, to me izredno preseneča. Po odločitvi, da se oglasim, sem imela elek-
tronsko pošto zasuto s pismi, skoraj v vsakem pa je bilo izraženo upanje, da se
bodo oglasili tudi njihovi dekani. Mislim, da se je oglasil samo dekan fakulte-
te za kmetijstvo in biosistemske vede. Tega ne razumem. Je to izraz apatije ob
zadnjih dogodkih? Je to izraz strahu, da bo še slabše? Če je tako, nima smis-
la govoriti o akademski svobodi, če si nihče ne upa nič več povedati. Potem
si je politika visoko šolstvo popolnoma podredila. Morda pa je molk oziro-
ma dejstvo, da ni javnega izpostavljanja in opozarjanja, del prepričanja, da se
bodo že rektorji dogovorili z ministrom. Politik nisem, ker vse povem preveč
neposredno, ampak ljudje morajo pogledati v zgodovino, ko so razne oblas-
ti poskušale delati ključne premike, ki bi zmanjšali enakopravnost ljudi. Če
se javnost ni uprla, jim je uspelo. Menim, da samo glas rektorjev in rektor-
ske konference tokrat ne bo zadoščal. […] Ljudje so me spraševali, kaj bo zdaj,
ko sem se oglasila. Ali bom ostala brez službe, ali ne bom mogla napredova-
ti. Odkrito povem, da se sama o tem do takrat nisem spraševala. Ko pa so me
vprašali drugi, sem razmislila … in upam, da tako sprevržena družba pa men-
da še nismo. V demokratični družbi ima vsak pravico povedati svoje mnenje,
seveda na korekten in nežaljiv način. Vem, da se poskuša ljudi s prikritimi na-
migi nekako opozoriti, naj bodo pazljivi. Na to se nisem nikoli ozirala, ker
sama s seboj ne bi mogla živeti, če bi tako kalkulirala. Tisti, ki kalkulirajo ali
podležejo namigom, pa se morajo vprašati, ali so na pravem delovnem mes-
tu. Ne znam si predstavljati, da bi na tem delovnem mestu bila tiho iz stra-
hu, da se mi ne bi kaj zgodilo. Kaj pa naj bi se mi zgodilo? To je samo izgovor.
Resnično je zaznati velik strah in nelagodje zaposlenih v visokem šol-
stvu, ki ga zna neoliberalistična politika izkoristiti. Zaradi specifik napre-
dovanja v javnem visokem šolstvu se običajno mlajši visokošolski sodelavci
težje odločijo za aktivno izražanje svojih mnenj, kar seveda ni prav spod-
budno za našo družbo. Ravno zaradi tega se potem pričakuje od rednih
profesorjev, ki imajo svoja delovna mesta zagotovljena, da bodo stopili v
bran mlajših kolegov. Pa se to pogosto ne zgodi …
