Page 141 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Visokošolski učitelji in sindikati 141

Vprašanje kakovosti se velikokrat obravnava ločeno od drugih vpra-
šanj visokošolskega sistema in se ga ne povezuje z razmerami, v katerih de-
lajo visokošolski učitelji.

Ivelja (2012d) meni, da so sedanje pedagoške obremenitve profesorjev
primerljive z drugimi državami:

Res pa je, da se vsepovsod krepijo težnje po povečevanju obremenitev pro-
fesorjev, ki bodo po mnenju dr. Marinčiča privedle do še večje prekarizaci-
je dela, vse več zaposlitev za določen čas in honorarnega dela. »Bojim se, da
nam bodo vsi najboljši profesorji zbežali; če bodo šolnine, tudi študentje. Že
zdaj se nam dogaja, da gredo nekateri po doktorat na avstrijske univerze, ker
je tam brezplačen. Nekateri se vrnejo, nekateri pa ne. Je to dobro za razvoj te
države?« se retorično sprašuje dr. Marinčič.

Ob primerjavah različnih sistemov je potrebno biti zelo previden. Lah-
ko da so pedagoške obveznosti v obliki števila predavateljskih ur podobne,
vprašanje je, kako je z drugimi obveznostmi, nepedagoškimi, raziskovalni-
mi, kako je s sistemom habilitacij in napredovanj, kako velike so skupine
študentov, katerim predava znotraj določenih pedagoških ur, kako je z bi-
valnimi razmerami učiteljev in študentov, čitalniško, računalniško in knji-
žnično infrastrukturo itd.

Ivelja (2012a) se dotakne arbitrarnega določanja pedagoških obvezno-
sti in vpliva takšne zakonodaje na delo visokošolskih učiteljev:

Nič čudnega, da bojazen pred tovrstnimi horuki v polemikah okoli sporne
novele zakona o visokem šolstvu preglasi tudi nekatere smiselne argumente
vladne strani. Zvita vrv lahko namreč hitro zasika. V javnosti je na primer os-
talo neopaženo, kako nenavadno se največji univerzi in sindikati obnašajo do
rešitev, ki povečujejo univerzitetno avtonomijo. Predlagana sprememba, po
kateri bi fakultetna vodstva lahko povečala ali zmanjšala neposredno peda-
goško obveznost učiteljev, je s tega vidika univerzi prijazna in vendar je mini-
ster tudi zaradi te rešitve ostro kritiziran. Kdo bi rekel, da akademiki avtono-
mijo načelno slavijo, v praksi pa zavračajo. Povsem jasno je namreč, da dekani
najbolje vedo, kdo komaj kaj raziskovalno dela, kdo pa bi krvavo potrebo-
val več časa za delo pri projektu. Zato bi lahko veliko bolj smotrno določali
pedagoško obveznost od togih predpisov. Javna skrivnost je tudi, da ni tako
malo rednih profesorjev – tem se ni treba več ponovno habilitirati – ki v res-
nici delajo le dobrih šest ur na teden. Ali potemtakem učitelji ne zaupajo svo-
jim dekanom? Se bojijo »akademske« izdaje? Odgovor je da. Celoten sis-
tem namreč deluje tako, da na mnogih fakultetah vladajo kaste, katerih moč
ni nujno premo sorazmerna z njihovimi akademskimi dosežki, novo znanje
pa v veliki meri ustvarjajo prekerno zaposleni mladi sodelavci. In ti bodo po