Page 145 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 145
Visokošolski učitelji in sindikati 145
v kombinaciji z ločevanjem delovnih mest od habilitacijskih nazivov sumlji-
vo daje misliti na nižanje plač.
Tudi Lesjak (2011a) komentira predlagano ločevanje delovnih mest in
habilitacij:
Sistem habilitacij ni potreben, kajti primernost učitejev se da opredeliti z
utreznimi razpisi ali opisi delovnih mest. če pa bi že obdržali habilitacije, bi
jih bilo potrebno uvesti za vse upokojene učitelje, ki bi želeli še naprej po-
godbeno poučevati (zdaj so njihove habilitacije dosmrtne) ter znova za rene
profesorje. Argumenti v obliki dopolnitve v državnem zboru ob sprejetju za-
kona o visokem šolstvu (ZviS) leta 1993, s katerimi je bila odpravljena vnovič-
na izvolitev rednih profesorjev, so bili že takrat polemični, danes pa še toliko
bolj. Še posebej, če imamo v mislih vrednotenje bibliografskih kazalcev raz-
iskovalne uspešnosti po metodologiji ARRS, ki je podlaga za (so)financira-
nje, ocenjevanje in spremljanje raziskovalne dejavnosti in ki upošteva biblio-
grafske kazalnike le zadnjih pet let.
Imamo redne profesorje, ki nimajo nobenega mednarodnega članka,
ki danes sprejemajo pravilnike in merila, ki zaostrujejo pogoje za habilitaci-
je. Breznikova (2011) pronicljivo razčlenjuje delovna razmerja na univerzi:
Akademske ustanove so kot cehi po svoji strukturi hierarhične strukture, ki
so se vkopale za »privilegiji«, kot se danes reče stalni zaposlitvi s socialno var-
nostjo, kolikor je je ostalo po socialni državi. Da pa bi vodilni sloj privilegije
obdržal, mora optirati za vsakokratno politično strukturo. Zato, na eni stra-
ni, znižuje delovne normative in popušča pri avtonomiji znanosti kot pogoju
znanstvenega dela. Po vrsti podpira tudi vse reforme, ki si jih izmisli politični
razred: bolonjsko reformo, privatizacijo (od leta 2002 je bilo ustanovljenih 18
novih samostojnih visokošolskih zavodov in dve univerzi, več kot še enkrat
toliko kakor pred tem), »skupine za prioritete« iz gospodarstva (da bi znano-
sti pokazale pot uporabnosti in aplikacije za interese kapitala, ne družbe kot
celote), inovativne sheme za sofinanciranje doktorskega študija (kot prisila
študentom, da bi se ukvarjali z menedžmentom, ne pa študirali) ipd.
Nadalje diskutira Breznikova (2011) še o notranjih razmerjih znotraj
univerz in izkoriščevalskih odnosih:
Akademski vladajoči sloj se, nasprotno, povezuje z vladajočo politiko, ki se je
identificirala z interesi kapitala, v zavezništvo, kot ga opisuje Rastko Močnik
v uvodu k Freitagovi knjigi Brodolom univerze: »Univerzitetni vladajoči sloj
samo pogojno sodeluje z vsakokratnim političnim razredom, saj brezpogoj-
no sodeluje s katerim koli vladajočim političnim razredom; politični razred s
v kombinaciji z ločevanjem delovnih mest od habilitacijskih nazivov sumlji-
vo daje misliti na nižanje plač.
Tudi Lesjak (2011a) komentira predlagano ločevanje delovnih mest in
habilitacij:
Sistem habilitacij ni potreben, kajti primernost učitejev se da opredeliti z
utreznimi razpisi ali opisi delovnih mest. če pa bi že obdržali habilitacije, bi
jih bilo potrebno uvesti za vse upokojene učitelje, ki bi želeli še naprej po-
godbeno poučevati (zdaj so njihove habilitacije dosmrtne) ter znova za rene
profesorje. Argumenti v obliki dopolnitve v državnem zboru ob sprejetju za-
kona o visokem šolstvu (ZviS) leta 1993, s katerimi je bila odpravljena vnovič-
na izvolitev rednih profesorjev, so bili že takrat polemični, danes pa še toliko
bolj. Še posebej, če imamo v mislih vrednotenje bibliografskih kazalcev raz-
iskovalne uspešnosti po metodologiji ARRS, ki je podlaga za (so)financira-
nje, ocenjevanje in spremljanje raziskovalne dejavnosti in ki upošteva biblio-
grafske kazalnike le zadnjih pet let.
Imamo redne profesorje, ki nimajo nobenega mednarodnega članka,
ki danes sprejemajo pravilnike in merila, ki zaostrujejo pogoje za habilitaci-
je. Breznikova (2011) pronicljivo razčlenjuje delovna razmerja na univerzi:
Akademske ustanove so kot cehi po svoji strukturi hierarhične strukture, ki
so se vkopale za »privilegiji«, kot se danes reče stalni zaposlitvi s socialno var-
nostjo, kolikor je je ostalo po socialni državi. Da pa bi vodilni sloj privilegije
obdržal, mora optirati za vsakokratno politično strukturo. Zato, na eni stra-
ni, znižuje delovne normative in popušča pri avtonomiji znanosti kot pogoju
znanstvenega dela. Po vrsti podpira tudi vse reforme, ki si jih izmisli politični
razred: bolonjsko reformo, privatizacijo (od leta 2002 je bilo ustanovljenih 18
novih samostojnih visokošolskih zavodov in dve univerzi, več kot še enkrat
toliko kakor pred tem), »skupine za prioritete« iz gospodarstva (da bi znano-
sti pokazale pot uporabnosti in aplikacije za interese kapitala, ne družbe kot
celote), inovativne sheme za sofinanciranje doktorskega študija (kot prisila
študentom, da bi se ukvarjali z menedžmentom, ne pa študirali) ipd.
Nadalje diskutira Breznikova (2011) še o notranjih razmerjih znotraj
univerz in izkoriščevalskih odnosih:
Akademski vladajoči sloj se, nasprotno, povezuje z vladajočo politiko, ki se je
identificirala z interesi kapitala, v zavezništvo, kot ga opisuje Rastko Močnik
v uvodu k Freitagovi knjigi Brodolom univerze: »Univerzitetni vladajoči sloj
samo pogojno sodeluje z vsakokratnim političnim razredom, saj brezpogoj-
no sodeluje s katerim koli vladajočim političnim razredom; politični razred s
