Page 144 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 144
Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Trnavčevičeva (2012) protestira ob zmanjševanju financiranja in posle-
dicah le tega, kot jih čutijo zaposleni v visokem šolstvu:
Obljube, da odpuščanj ne bo, so zavezujoče. Kako sicer ohraniti vsaj mini-
malno kredibilnost, če vsako obljubo sproti izigraš, interpretiraš na novo in
pravzaprav pozabiš, da je obljuba o, na primer, decentralizaciji prostora pri-
vedla prav do centralizacije in pomanjkanja dialoga ter avtokratskega, celo
diskrecijskega odločanja? Morda nam bo uspelo ne odpuščati zaposlene, saj
ti odhajajo sami. Odhajajo perspektivni, mladi in zagnani kadri, ki so bili že
doslej pripravljeni opraviti marsikatero nalogo in delo »pro bono«, prijavlja-
ti mednarodne projekte in jih tudi pridobiti, in tisti, ki so s pripadnostjo insti-
tuciji in povezanostjo z okoljem krepili institucije. Skratka, odpuščanj mor-
da res ne bo – ljudje odhajajo sami.
144 Odhajanje in menjavanje zaposlenih iz javnega sektorja se je vedno do-
gajalo. Odhajanje v sedanjih razmerah pa je dejanje obupa in razočaranja,
njihovih mest ne zasedajo novi kandidati; univerze postajajo kadrovsko po-
polnoma neprimerno zapolnjene. Namesto mnogo asistenov in predavate-
ljev z nižjimi nazivi, se hierarhična piramida postavlja na glavo. Zavrtanik,
rektor UNG, je pozdravil pobudo ministrstva o ločevanju habilitacij in de-
lovnih mest visokošolskih učiteljev (Tomažič 2010):
»Doktorat je izobrazba, profesor pa služba, tako kot raziskovalec.« Na očit-
ke, ki prihajajo iz ust večine visokošolskih profesorjev, da po odpravi habili-
tacijskih nazivov ne bo več motivacije za napredovanje in nadaljnje izpopol-
njevanje v stroki, odseka: motivacija bo, da bo profesor odpuščen, če ne bo
dobro delal! V ZDA, kjer so šolnine za univerzitetni študij visoke, izločitev
slabih profesorjev zahtevajo študentje sami. Pri nas pa ima študentska popu-
lacija najraje take profesorje, ki pri izpitih od njih zahtevajo manj … Nepri-
merno se mu zdi tudi, da so univerzitetni profesorji v isti kategoriji kot jav-
ni uslužbenci – ne morejo biti v istem žaklju vsi od občinskega uradnika do
sodnika.
Veliko pobud je že bilo na to temo, pa se žal ne spremeni nič. Habilita-
cijska pravila se zaostrujejo, visokošolski učitelji pa se spreminjajo v nabi-
ralce točk, kar je nesmiselno in neproduktivno početje. Namesto da bi se
ukvarjali z odkrivanjem novih znanj in skrbeli za pedagoško odličnost, so
usmerjani k produciranju člankov, ki jih nihče ne bere in so sami sebi na-
men. Tudi Štrukelj, glavni tajnik SVIZ, je komentiral ločevanje delovnih
mest in habilitacij (Tomažič 2010):
Fleksibilnost urejanja statusa zaposlenih na visokošolskih ustanovah in izlo-
čitev univerzitetnih profesorjev iz kategorije državnih uslužbencev, še zlasti
Trnavčevičeva (2012) protestira ob zmanjševanju financiranja in posle-
dicah le tega, kot jih čutijo zaposleni v visokem šolstvu:
Obljube, da odpuščanj ne bo, so zavezujoče. Kako sicer ohraniti vsaj mini-
malno kredibilnost, če vsako obljubo sproti izigraš, interpretiraš na novo in
pravzaprav pozabiš, da je obljuba o, na primer, decentralizaciji prostora pri-
vedla prav do centralizacije in pomanjkanja dialoga ter avtokratskega, celo
diskrecijskega odločanja? Morda nam bo uspelo ne odpuščati zaposlene, saj
ti odhajajo sami. Odhajajo perspektivni, mladi in zagnani kadri, ki so bili že
doslej pripravljeni opraviti marsikatero nalogo in delo »pro bono«, prijavlja-
ti mednarodne projekte in jih tudi pridobiti, in tisti, ki so s pripadnostjo insti-
tuciji in povezanostjo z okoljem krepili institucije. Skratka, odpuščanj mor-
da res ne bo – ljudje odhajajo sami.
144 Odhajanje in menjavanje zaposlenih iz javnega sektorja se je vedno do-
gajalo. Odhajanje v sedanjih razmerah pa je dejanje obupa in razočaranja,
njihovih mest ne zasedajo novi kandidati; univerze postajajo kadrovsko po-
polnoma neprimerno zapolnjene. Namesto mnogo asistenov in predavate-
ljev z nižjimi nazivi, se hierarhična piramida postavlja na glavo. Zavrtanik,
rektor UNG, je pozdravil pobudo ministrstva o ločevanju habilitacij in de-
lovnih mest visokošolskih učiteljev (Tomažič 2010):
»Doktorat je izobrazba, profesor pa služba, tako kot raziskovalec.« Na očit-
ke, ki prihajajo iz ust večine visokošolskih profesorjev, da po odpravi habili-
tacijskih nazivov ne bo več motivacije za napredovanje in nadaljnje izpopol-
njevanje v stroki, odseka: motivacija bo, da bo profesor odpuščen, če ne bo
dobro delal! V ZDA, kjer so šolnine za univerzitetni študij visoke, izločitev
slabih profesorjev zahtevajo študentje sami. Pri nas pa ima študentska popu-
lacija najraje take profesorje, ki pri izpitih od njih zahtevajo manj … Nepri-
merno se mu zdi tudi, da so univerzitetni profesorji v isti kategoriji kot jav-
ni uslužbenci – ne morejo biti v istem žaklju vsi od občinskega uradnika do
sodnika.
Veliko pobud je že bilo na to temo, pa se žal ne spremeni nič. Habilita-
cijska pravila se zaostrujejo, visokošolski učitelji pa se spreminjajo v nabi-
ralce točk, kar je nesmiselno in neproduktivno početje. Namesto da bi se
ukvarjali z odkrivanjem novih znanj in skrbeli za pedagoško odličnost, so
usmerjani k produciranju člankov, ki jih nihče ne bere in so sami sebi na-
men. Tudi Štrukelj, glavni tajnik SVIZ, je komentiral ločevanje delovnih
mest in habilitacij (Tomažič 2010):
Fleksibilnost urejanja statusa zaposlenih na visokošolskih ustanovah in izlo-
čitev univerzitetnih profesorjev iz kategorije državnih uslužbencev, še zlasti
