Page 19 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 19
Uvod 19
todo dekonstrukcije je uporabil že pred tem v članku, kjer analizira histeri-
jo hitrega spreminjanja visokošolskih politik (Maclure in Stronach 1994).
Takšen pristop zastavlja resnično nove izzive in nas usmerja k ponovnemu
razmisleku glede izhodišč obravnavanja problemov visokega šolstva.
Bache (2006) razume evropeizacijo visokega šolstva znotraj konteksta
političnih in ekonomskih imperativov kot promocijo vedno tesnejše zve-
ze med evropskimi državami. Ob tem pa je izpostavljen argument posa-
meznikove potrebe po primerljivosti kompetenc, najboljši način za dosego
tega cilja pa je izboljšava transparentnosti in primerljivosti izobraževanja v
državah članicah EU. Harrisova (2008) omenja jezik konkurenčnega in-
dividualizma, kjer se vidi izobraževanje kot storitveno industrijo za druž-
beni trg, tudi v ciljih Bologne, ki zajemajo prevzemanje sistema enostav-
no primerljivih stopenj; vzpostavitev sistema kreditnih točk; promocijo
mobilnosti in evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti ter ra-
zvoj evropske dimenzije visokega šolstva. Brine (2007) ugotavlja, da vloga
Evropske komisije pri oblikovanju izobraževalnih politik raste, saj je bila
Evropska komisija na Berlinskem srečanju 2003 potrjena kot polnoprav-
na članica bolonjskega procesa. Na osnovi nedavnih študij trga dela, pove-
zanih z znanjsko ekonomijo (Walby in drugi 2007), zgodnejših analiz Bo-
lonje in Lizbone (Keeling 2006), globalne promocije odmeva Bolonje (glej
Zgaga 2006b) ter vloge univerz (Peters 2003) se zastavlja vprašanje nadalje-
vanja diskurza o povezavah med Bolonjsko reformo in pojavom marketiza-
cije visokega šolstva.
V teoriji marketizacija slovenskih visokošolskih storitev še ni bila
podrobneje raziskana, v praksi pa termin široko uporabljamo, čeprav si ga
očitno vsakdo razlaga po svoje, najpogosteje kot privatizacijo. Zaznali smo
torej problem konstrukcije in 'življenja' marketizacije ter njenih različnih
prepoznanih pojavnih oblik v povezavi z nasprotujočimi si ideološkimi
edukacijskimi politikami in ga v tej raziskavi preučujemo.
V obdobju pred svetovno ekonomsko recesijo l. 2008 je bil pri snoval-
cih edukacijskih politik izražen trend v smeri marketizacije in komodifi-
kacije izobraževanja. Na področju visokega šolstva smo bili priče razpra-
vam o uvedbi šolnin, vaučerjih, načinih (so)financiranja visokega šolstva
ter o potrebi po redefiniranju vloge visokega šolstva v smislu 'delati za go-
spodarstvo'. To je še posebej opazno v novem predlogu Nacionalnega pro-
grama visokega šolstva v Sloveniji (MVZT 2010a). V našem okolju se sreču-
jemo s pogostimi 'reformami' visokega šolstva; z debatami ter neenotnostjo
o primerni dolžini prve in druge stopnje bolonjskega študija; z vprašanji o
kakovosti izobraževanja ter dostopnosti študija za vsakogar. V času nasta-
janja tega dela se v razpravah o novem nacionalnem visokošolskem progra-
todo dekonstrukcije je uporabil že pred tem v članku, kjer analizira histeri-
jo hitrega spreminjanja visokošolskih politik (Maclure in Stronach 1994).
Takšen pristop zastavlja resnično nove izzive in nas usmerja k ponovnemu
razmisleku glede izhodišč obravnavanja problemov visokega šolstva.
Bache (2006) razume evropeizacijo visokega šolstva znotraj konteksta
političnih in ekonomskih imperativov kot promocijo vedno tesnejše zve-
ze med evropskimi državami. Ob tem pa je izpostavljen argument posa-
meznikove potrebe po primerljivosti kompetenc, najboljši način za dosego
tega cilja pa je izboljšava transparentnosti in primerljivosti izobraževanja v
državah članicah EU. Harrisova (2008) omenja jezik konkurenčnega in-
dividualizma, kjer se vidi izobraževanje kot storitveno industrijo za druž-
beni trg, tudi v ciljih Bologne, ki zajemajo prevzemanje sistema enostav-
no primerljivih stopenj; vzpostavitev sistema kreditnih točk; promocijo
mobilnosti in evropskega sodelovanja pri zagotavljanju kakovosti ter ra-
zvoj evropske dimenzije visokega šolstva. Brine (2007) ugotavlja, da vloga
Evropske komisije pri oblikovanju izobraževalnih politik raste, saj je bila
Evropska komisija na Berlinskem srečanju 2003 potrjena kot polnoprav-
na članica bolonjskega procesa. Na osnovi nedavnih študij trga dela, pove-
zanih z znanjsko ekonomijo (Walby in drugi 2007), zgodnejših analiz Bo-
lonje in Lizbone (Keeling 2006), globalne promocije odmeva Bolonje (glej
Zgaga 2006b) ter vloge univerz (Peters 2003) se zastavlja vprašanje nadalje-
vanja diskurza o povezavah med Bolonjsko reformo in pojavom marketiza-
cije visokega šolstva.
V teoriji marketizacija slovenskih visokošolskih storitev še ni bila
podrobneje raziskana, v praksi pa termin široko uporabljamo, čeprav si ga
očitno vsakdo razlaga po svoje, najpogosteje kot privatizacijo. Zaznali smo
torej problem konstrukcije in 'življenja' marketizacije ter njenih različnih
prepoznanih pojavnih oblik v povezavi z nasprotujočimi si ideološkimi
edukacijskimi politikami in ga v tej raziskavi preučujemo.
V obdobju pred svetovno ekonomsko recesijo l. 2008 je bil pri snoval-
cih edukacijskih politik izražen trend v smeri marketizacije in komodifi-
kacije izobraževanja. Na področju visokega šolstva smo bili priče razpra-
vam o uvedbi šolnin, vaučerjih, načinih (so)financiranja visokega šolstva
ter o potrebi po redefiniranju vloge visokega šolstva v smislu 'delati za go-
spodarstvo'. To je še posebej opazno v novem predlogu Nacionalnega pro-
grama visokega šolstva v Sloveniji (MVZT 2010a). V našem okolju se sreču-
jemo s pogostimi 'reformami' visokega šolstva; z debatami ter neenotnostjo
o primerni dolžini prve in druge stopnje bolonjskega študija; z vprašanji o
kakovosti izobraževanja ter dostopnosti študija za vsakogar. V času nasta-
janja tega dela se v razpravah o novem nacionalnem visokošolskem progra-
