Page 32 - Faganel, Armand, in Anita Trnavčević, 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 32
kurz marketizacije javnega visokošolskega izobraževanja skozi časopisne članke
Preglednica 2: Število visokošolskih zavodov po regijah, 2000/2001–2009/2010.
Osrednjeslovenska 2000/2001 2007/2008 2009/2010
Obalno-kraška 27 32 35
Gorenjska 5 9 9
Goriška 1 4 4
Savinjska 1 7 8
Jugovzhodna Slovenija 0 3 6
Pomurska 1 2 6
Notranjsko-kraška 0 0 0
Podravska 0 0 0
Koroška 9 13 14
Spodnjeposavska 0 1 2
Zasavska 0 0 2
Skupaj 0 0 0
44 71 86
32 Viri: MIZKŠ 2012d; MVZT 2010c; Marjetič in Dobnikar 2010.
Takoj je opazna velika koncentracija visokošolskih zavodov v večjih
slovenskih mestih, kjer so locirane tudi slovenske univerze, vendar pa je
zaznan trend širjenja visokošolske ponudbe v regijska središča. Pretežno so
tam ponujani družboslovni programi, tudi zaradi višjih stroškov naravo-
slovnega študija, ki jih prinesejo laboratoriji, tehnična oprema, ipd.
Obstajajo mnogi zagovorniki šolnine ali pa delitve stroškov (ang. cost
sharinga), ki ta princip opravičujejo z enakostjo (ideološko vprašljivo) – po-
sameznik, ki ima koristi, naj vsaj deli stroške (Hansen in Weisbrod 1969;
Hearn, Griswold in Marine 1996; Jallade 1978; Psacharopoulos in Wood-
hall 1985). Agarwal (2006) predstavlja situacijo v Indiji, kjer sta vstop za-
sebnih ponudnikov in zviševanje šolnin v javnih visokošolskih zavodih,
brez da bi poskrbeli za podporne programe za finančno pomoč študentom,
povzročila zmanjšanje dostopnosti visokega šolstva za revnejši del popula-
cije; medtem pa nenadzorovana rast zasebnih neakreditiranih ponudnikov
proizvaja množico nezaposljivih diplomantov, čeprav bi jih indijsko gospo-
darstvo nujno potrebovalo.
V preglednici 3 pa vidimo uradne podatke ministrstva za akreditirane
dislocirane enote visokošolskih zavodov. Poleg ustanavljanja visokošolskih
zavodov v regijskih središčih je zaznati tudi prakso uvajanja visokošolske-
ga študija izven sedeža institucije in tako povečevanja baze študentov, saj se
jim tako študij približa. Ker gre predvsem za izredni študij, je tako omogo-
čeno tudi zaposlenim, da se odločijo za vpis. Velja omeniti, da so v pregle-
dnici navedeni podatki o akreditiranih dislociranih enotah, za katere pa ni
nujno, da se študij tam tudi dejansko izvaja, še izvaja ali pa vsaj redno iz-
vaja. Če pogledamo še analizo vpisanih študentov, lahko razberemo lokal-
no in krajevno navezanost slovenskih študentov. Možno pa je tudi, da je
Preglednica 2: Število visokošolskih zavodov po regijah, 2000/2001–2009/2010.
Osrednjeslovenska 2000/2001 2007/2008 2009/2010
Obalno-kraška 27 32 35
Gorenjska 5 9 9
Goriška 1 4 4
Savinjska 1 7 8
Jugovzhodna Slovenija 0 3 6
Pomurska 1 2 6
Notranjsko-kraška 0 0 0
Podravska 0 0 0
Koroška 9 13 14
Spodnjeposavska 0 1 2
Zasavska 0 0 2
Skupaj 0 0 0
44 71 86
32 Viri: MIZKŠ 2012d; MVZT 2010c; Marjetič in Dobnikar 2010.
Takoj je opazna velika koncentracija visokošolskih zavodov v večjih
slovenskih mestih, kjer so locirane tudi slovenske univerze, vendar pa je
zaznan trend širjenja visokošolske ponudbe v regijska središča. Pretežno so
tam ponujani družboslovni programi, tudi zaradi višjih stroškov naravo-
slovnega študija, ki jih prinesejo laboratoriji, tehnična oprema, ipd.
Obstajajo mnogi zagovorniki šolnine ali pa delitve stroškov (ang. cost
sharinga), ki ta princip opravičujejo z enakostjo (ideološko vprašljivo) – po-
sameznik, ki ima koristi, naj vsaj deli stroške (Hansen in Weisbrod 1969;
Hearn, Griswold in Marine 1996; Jallade 1978; Psacharopoulos in Wood-
hall 1985). Agarwal (2006) predstavlja situacijo v Indiji, kjer sta vstop za-
sebnih ponudnikov in zviševanje šolnin v javnih visokošolskih zavodih,
brez da bi poskrbeli za podporne programe za finančno pomoč študentom,
povzročila zmanjšanje dostopnosti visokega šolstva za revnejši del popula-
cije; medtem pa nenadzorovana rast zasebnih neakreditiranih ponudnikov
proizvaja množico nezaposljivih diplomantov, čeprav bi jih indijsko gospo-
darstvo nujno potrebovalo.
V preglednici 3 pa vidimo uradne podatke ministrstva za akreditirane
dislocirane enote visokošolskih zavodov. Poleg ustanavljanja visokošolskih
zavodov v regijskih središčih je zaznati tudi prakso uvajanja visokošolske-
ga študija izven sedeža institucije in tako povečevanja baze študentov, saj se
jim tako študij približa. Ker gre predvsem za izredni študij, je tako omogo-
čeno tudi zaposlenim, da se odločijo za vpis. Velja omeniti, da so v pregle-
dnici navedeni podatki o akreditiranih dislociranih enotah, za katere pa ni
nujno, da se študij tam tudi dejansko izvaja, še izvaja ali pa vsaj redno iz-
vaja. Če pogledamo še analizo vpisanih študentov, lahko razberemo lokal-
no in krajevno navezanost slovenskih študentov. Možno pa je tudi, da je
