Page 53 - Kavčič, Klemen, in Klemen Bončina, 2016. Načrtovanje organizacijske politike ob vključevanju zunanjega izvajanja dejavnosti. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 53
Razvojna politika organizacije in zunanje izvajanje dejavnosti 2.9
programov, dosežejo želeno stroškovno učinkovitost in cilje, zasno-
vane v okviru razvojne politike.
Struktura in infrastrukturni sistemi
Strukturo pojmujemo kot določitev dela in razporeditev pristojno-
sti ter odgovornosti v organizacijah. Biloslavo (2006, 289) ugotavlja,
da je v organizacijah poleg formalne strukture – ki jo uvede mana-
gement, da bi organizacija učinkovito delovala – v vsaki organizaciji
prisotna tudi neformalna organizacija, ki obsega uveljavljen vzorec
interesnih razmerij med sodelavci organizacije. Delitev dela med so-
delavci organizacije naj upošteva znanja in zmožnosti sodelavcev, ki
jih organizacija ima ali lahko pridobi.
Z infrastrukturnimi sistemi organizacije predvsem obvladujejo
postopke in pravila: izmenjevanja informacij med notranjimi in zu-
nanjimi deležniki, snovanja smotrov, ciljev in strategij za dosego
ciljev ter ne nazadnje managementa kadrov.
V povezavi z zunanjim izvajanjem dejavnosti in strukturno ure-
jenostjo organizacije lahko izpostavimo zavezništva. Zavezništva so
v svoji osnovi razmerja, v katerih udeleženci lahko vplivajo drug na
drugega, ker imajo v ta namen primeren vir moči (Biloslavo 2006,
290). Najpomembnejša vez v vsakem zavezništvu so interesi, raz-
merja znotraj zavezništva pa delimo v notranja in zunanja. Zunanje
izvajanje seveda uvrščamo med zunanja razmerja, kamor sodijo tudi
strateške povezave in omrežja. Pri tem je pomembno, da dajalec in
prejemnik zunanjega izvajanja medsebojne interese v podrobnosti
zapišeta v pogodbo o sodelovanju. V njej naj opredelita medsebojne
obveznosti, pričakovane rezultate, časovne dimenzije sodelovanja in
pravne posledice neupoštevanja dogovorjenih zavez. Menimo pa, da
bi morali poslovno kulturo zunanjih razmerij dvigniti na višjo raven
tudi s pogodbenimi določili, v katerih bi se sodelujoče organizacije
dogovorile o skupnih oblikovanjih (vsaj) srednjeročnih strategij.
Poleg zavezništev se vključevanje zunanjih izvajalcev odraža tudi v
morebitnih spremembah strukturne urejenosti organizacij. V pred-
hodnih poglavjih smo že obravnavali posamezne ravni virtualnosti,
ki nastanejo kot posledica obsega prenesenih dejavnosti in števila
vključenih zunanjih izvajalcev. Pomembno je, da struktura omogoča
51
programov, dosežejo želeno stroškovno učinkovitost in cilje, zasno-
vane v okviru razvojne politike.
Struktura in infrastrukturni sistemi
Strukturo pojmujemo kot določitev dela in razporeditev pristojno-
sti ter odgovornosti v organizacijah. Biloslavo (2006, 289) ugotavlja,
da je v organizacijah poleg formalne strukture – ki jo uvede mana-
gement, da bi organizacija učinkovito delovala – v vsaki organizaciji
prisotna tudi neformalna organizacija, ki obsega uveljavljen vzorec
interesnih razmerij med sodelavci organizacije. Delitev dela med so-
delavci organizacije naj upošteva znanja in zmožnosti sodelavcev, ki
jih organizacija ima ali lahko pridobi.
Z infrastrukturnimi sistemi organizacije predvsem obvladujejo
postopke in pravila: izmenjevanja informacij med notranjimi in zu-
nanjimi deležniki, snovanja smotrov, ciljev in strategij za dosego
ciljev ter ne nazadnje managementa kadrov.
V povezavi z zunanjim izvajanjem dejavnosti in strukturno ure-
jenostjo organizacije lahko izpostavimo zavezništva. Zavezništva so
v svoji osnovi razmerja, v katerih udeleženci lahko vplivajo drug na
drugega, ker imajo v ta namen primeren vir moči (Biloslavo 2006,
290). Najpomembnejša vez v vsakem zavezništvu so interesi, raz-
merja znotraj zavezništva pa delimo v notranja in zunanja. Zunanje
izvajanje seveda uvrščamo med zunanja razmerja, kamor sodijo tudi
strateške povezave in omrežja. Pri tem je pomembno, da dajalec in
prejemnik zunanjega izvajanja medsebojne interese v podrobnosti
zapišeta v pogodbo o sodelovanju. V njej naj opredelita medsebojne
obveznosti, pričakovane rezultate, časovne dimenzije sodelovanja in
pravne posledice neupoštevanja dogovorjenih zavez. Menimo pa, da
bi morali poslovno kulturo zunanjih razmerij dvigniti na višjo raven
tudi s pogodbenimi določili, v katerih bi se sodelujoče organizacije
dogovorile o skupnih oblikovanjih (vsaj) srednjeročnih strategij.
Poleg zavezništev se vključevanje zunanjih izvajalcev odraža tudi v
morebitnih spremembah strukturne urejenosti organizacij. V pred-
hodnih poglavjih smo že obravnavali posamezne ravni virtualnosti,
ki nastanejo kot posledica obsega prenesenih dejavnosti in števila
vključenih zunanjih izvajalcev. Pomembno je, da struktura omogoča
51
