Page 19 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 19
dveh mečev k milosti Božji 17
Jonatan Vinkler
Pomemben del evropske zgodovine pred letom 1517, srednji vek,
je v marsičem oblikoval cerkveno-politični idearij o dveh me
čih, duhovnem in posvetnem. O dveh glavah krščanstva – pape
žu in cesarju. Prvemu je bila menda od zgoraj poverjena beseda
časn e sreče in večne odrešitve, da uči vero in moralo, da odmer
ja dolžnosti in pravice, plačila ter kazni. Ob njem je stal »po
milosti Božji« kronani nosilec posvetne moči, ki naj bi Kristusovemu vikar
ju na tem svetu utrl pot med ljudmi in mu priboril njihovo pokornost. Oba
pa sta veljala za nezamenljivi člen na Jakobovi lestvici med nebom in zem
ljo. Pripoznana sta bila kot nesporna pastirja ljudstva. Slednjega naj bi vodila
po stezah krščanske vere tako v zasebnem kot javnem življenju, tako v vpra
šanjih države kot Cerkve. Svojo oblast sta uveljavljala s pomočjo duhovništva
in plemstva, ki jima je bilo podrejeno, in sicer preko zakonodajnih zborov –
koncilov ali državnih zborov –, ali pa individualno, v obliki sodb in dekre
tov. Veljala sta za nenadomestljiva skrbnika vsega ljudstva in vsakega posa
meznika posebej na njegovi poti iz včerajšnjosti v vsezmagujočo večnost.
Zato je avtoriteta njunih besed in dejanj veljala brez izjeme za končno oblast
in mislilo se je, da onstran podrejenosti njima slehernik ne more doseči svo
jega končnega cilja – srečne posmrtnosti. Izreki in pisanja hierarhije rimske
cerkve so tako sčasoma pridobili status neposrednega razodetja Božje vol
je, torej položaj brezprizivne in absolutne veljavnosti. Vsak dvom o njihovi
prav(ič)nosti in rešnji moči je (ob)veljal za greh, vsak miselni odmik o njih
za herezijo, krivoverstvo, in vsaka izrazito individualna delovanjska pot
za državni zločin.
Toda okcitanska Evropa se je od začetka srednjega veka, ko so bili polo
ženi temelji rimske verske hierarhije, zlagoma, toda temeljito, skoraj nepre
poznavno spremenila. Če je mogel v stoletju cirilmetodijskega misijona na
Jonatan Vinkler
Pomemben del evropske zgodovine pred letom 1517, srednji vek,
je v marsičem oblikoval cerkveno-politični idearij o dveh me
čih, duhovnem in posvetnem. O dveh glavah krščanstva – pape
žu in cesarju. Prvemu je bila menda od zgoraj poverjena beseda
časn e sreče in večne odrešitve, da uči vero in moralo, da odmer
ja dolžnosti in pravice, plačila ter kazni. Ob njem je stal »po
milosti Božji« kronani nosilec posvetne moči, ki naj bi Kristusovemu vikar
ju na tem svetu utrl pot med ljudmi in mu priboril njihovo pokornost. Oba
pa sta veljala za nezamenljivi člen na Jakobovi lestvici med nebom in zem
ljo. Pripoznana sta bila kot nesporna pastirja ljudstva. Slednjega naj bi vodila
po stezah krščanske vere tako v zasebnem kot javnem življenju, tako v vpra
šanjih države kot Cerkve. Svojo oblast sta uveljavljala s pomočjo duhovništva
in plemstva, ki jima je bilo podrejeno, in sicer preko zakonodajnih zborov –
koncilov ali državnih zborov –, ali pa individualno, v obliki sodb in dekre
tov. Veljala sta za nenadomestljiva skrbnika vsega ljudstva in vsakega posa
meznika posebej na njegovi poti iz včerajšnjosti v vsezmagujočo večnost.
Zato je avtoriteta njunih besed in dejanj veljala brez izjeme za končno oblast
in mislilo se je, da onstran podrejenosti njima slehernik ne more doseči svo
jega končnega cilja – srečne posmrtnosti. Izreki in pisanja hierarhije rimske
cerkve so tako sčasoma pridobili status neposrednega razodetja Božje vol
je, torej položaj brezprizivne in absolutne veljavnosti. Vsak dvom o njihovi
prav(ič)nosti in rešnji moči je (ob)veljal za greh, vsak miselni odmik o njih
za herezijo, krivoverstvo, in vsaka izrazito individualna delovanjska pot
za državni zločin.
Toda okcitanska Evropa se je od začetka srednjega veka, ko so bili polo
ženi temelji rimske verske hierarhije, zlagoma, toda temeljito, skoraj nepre
poznavno spremenila. Če je mogel v stoletju cirilmetodijskega misijona na
