Page 20 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 20
Velikomoravskem papež Janez VIII. freisinškemu škofu Anonu napotiti
poslanico, v kateri ga poučuje celo take podrobnosti, kako da naj mu da škof
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije iz Srednje Evrope čez hribe in prelaze v Italijo pritovoriti dobre orgle, torej
pisanje, ki, če ne drugega, izpričuje vsaj visoko stopnjo upravne enovitosti
in subordinacije, pa je v stoletjih za tem slika precej drugačna. Rimska cer
kev ne (p)ostane samo duhovni hegemon, temveč se po koncu investiturnih
bojev uveljavi tudi kot pomemben, celo poglaviten politični igralec in zemlji
ški posestnik, zlasti v Reichu. In to v obdobju, ko začne v Italiji in nato drug
je po Evropi, zaradi sprememb ekonomskih razmerij in produkcijskih nači
nov svojo moč izkazovati nov sloj prebivalstva, meščanstvo, ki se nikakor ni
organsko prilegalo v tradicionalno avguštinsko delitev pozemske Božje drža
ve na troje ljudstvo – na »ovce«, »pse« in »pastirje« –, in to skoraj v niče
mer, ne v mišljenju, ne v ravnanju in, če je verjeti sočasnim zgodovinskim vi
rom, celo v oblačenju ne. Z italijanskim meščanstvom, njegovimi condottieri
in magnati, toda tudi meceni, umetniki in historiografi, ki proces nastajanja
novoveškega individua artikulirajo v pomenljiva besedila, tako stopa na pri
zorišče zgodovine nov pogled človeka nase – individualizem. Tako pride do
uveljavitve mišljenjske in delovanjske drže posamičnika do vsakogar in vseh,
tudi do avtoritet, ki je znatno drugačna od dotlej dominantne, srednjeveške.
Srednjeveški nepreštevni, toda običajno brezimni kvantum: ljudstvo, pleme,
stranka, korporacija, ceh, družina – kolektiv – se od konca 13. stoletja naprej
zlagoma umika posamičniku in njegovim singularnim darovom, navadam,
razvadam in dejanjem. V novolatinski in vernakularnih književnostih ta
obrat na pomenljiv način signalizira odkritje moderne slave in njena tekstna
artikulacija – ne več hagiografija, ki je bila s svojo kanonsko besedilno obli
kovanostjo pravzaprav vnaprej dan recept za »učenje s posnemanjem«, kako
se pride v nebesa, temveč biografija. – Ne več odrešitev onstran, temveč slava
tostran. In morda ne gre za naključje, da posamezne izrazite ustvarjalne oseb
nosti zgodnjega novega veka za lastni delovanjski moto v (literarno) življenje
ponovno prikličejo znamenite Horacijeve verze o (s)pom(e)niku, trajnejšem
od brona in večnejšem od piramid.
V primežu osebne individualne presoje – in kritike – se tako znajde tu
di tosvetno žitje in nehanje Rimske cerkve. Ta je bila od 14. stoletja naprej
celo znotraj »lastne hiše« deležna številnih pozivov k popravi, poboljšanju,
in to zavoljo posvetnjaškega, včasih celo izrazito razvratnega življenja (zlas
ti) visokega klera; papeški kipar Benvenuto Cellini v svojih spominih ne pri
poveduje po naključju o kardinalih svete cerkve, ki so se spravili malodane
na beraško palico, ker so si morali zdraviti neko neprijetnost – bolezen, »ki
ji na Laškem pravijo francoska, na Francoskem pa laška«. Kristusova lad
ja na tem svetu se maje zavoljo kupčevanja s cerkvenimi službami, hierar
hi vplivna mesta v visokem kleru radi podeljujejo »nečakom«, občasno pa
kar lastnim otrokom, sveti oče moli brevir »po markah srebrnega denarja«,
za rimsko kurijo pa se uveljavi reklo, da svojih ovčic menda ne pase, če jih tu
poslanico, v kateri ga poučuje celo take podrobnosti, kako da naj mu da škof
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije iz Srednje Evrope čez hribe in prelaze v Italijo pritovoriti dobre orgle, torej
pisanje, ki, če ne drugega, izpričuje vsaj visoko stopnjo upravne enovitosti
in subordinacije, pa je v stoletjih za tem slika precej drugačna. Rimska cer
kev ne (p)ostane samo duhovni hegemon, temveč se po koncu investiturnih
bojev uveljavi tudi kot pomemben, celo poglaviten politični igralec in zemlji
ški posestnik, zlasti v Reichu. In to v obdobju, ko začne v Italiji in nato drug
je po Evropi, zaradi sprememb ekonomskih razmerij in produkcijskih nači
nov svojo moč izkazovati nov sloj prebivalstva, meščanstvo, ki se nikakor ni
organsko prilegalo v tradicionalno avguštinsko delitev pozemske Božje drža
ve na troje ljudstvo – na »ovce«, »pse« in »pastirje« –, in to skoraj v niče
mer, ne v mišljenju, ne v ravnanju in, če je verjeti sočasnim zgodovinskim vi
rom, celo v oblačenju ne. Z italijanskim meščanstvom, njegovimi condottieri
in magnati, toda tudi meceni, umetniki in historiografi, ki proces nastajanja
novoveškega individua artikulirajo v pomenljiva besedila, tako stopa na pri
zorišče zgodovine nov pogled človeka nase – individualizem. Tako pride do
uveljavitve mišljenjske in delovanjske drže posamičnika do vsakogar in vseh,
tudi do avtoritet, ki je znatno drugačna od dotlej dominantne, srednjeveške.
Srednjeveški nepreštevni, toda običajno brezimni kvantum: ljudstvo, pleme,
stranka, korporacija, ceh, družina – kolektiv – se od konca 13. stoletja naprej
zlagoma umika posamičniku in njegovim singularnim darovom, navadam,
razvadam in dejanjem. V novolatinski in vernakularnih književnostih ta
obrat na pomenljiv način signalizira odkritje moderne slave in njena tekstna
artikulacija – ne več hagiografija, ki je bila s svojo kanonsko besedilno obli
kovanostjo pravzaprav vnaprej dan recept za »učenje s posnemanjem«, kako
se pride v nebesa, temveč biografija. – Ne več odrešitev onstran, temveč slava
tostran. In morda ne gre za naključje, da posamezne izrazite ustvarjalne oseb
nosti zgodnjega novega veka za lastni delovanjski moto v (literarno) življenje
ponovno prikličejo znamenite Horacijeve verze o (s)pom(e)niku, trajnejšem
od brona in večnejšem od piramid.
V primežu osebne individualne presoje – in kritike – se tako znajde tu
di tosvetno žitje in nehanje Rimske cerkve. Ta je bila od 14. stoletja naprej
celo znotraj »lastne hiše« deležna številnih pozivov k popravi, poboljšanju,
in to zavoljo posvetnjaškega, včasih celo izrazito razvratnega življenja (zlas
ti) visokega klera; papeški kipar Benvenuto Cellini v svojih spominih ne pri
poveduje po naključju o kardinalih svete cerkve, ki so se spravili malodane
na beraško palico, ker so si morali zdraviti neko neprijetnost – bolezen, »ki
ji na Laškem pravijo francoska, na Francoskem pa laška«. Kristusova lad
ja na tem svetu se maje zavoljo kupčevanja s cerkvenimi službami, hierar
hi vplivna mesta v visokem kleru radi podeljujejo »nečakom«, občasno pa
kar lastnim otrokom, sveti oče moli brevir »po markah srebrnega denarja«,
za rimsko kurijo pa se uveljavi reklo, da svojih ovčic menda ne pase, če jih tu
