Page 21 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 21
ne (o)striže. S tem pa so se hitro sprevračali sami temelji avtoritete, iz ka 19
tere je Rimska cerkev v stoletjih pred reformacijo črpala svoje dostojanstvo, in
tako tudi vse oblike moči. Zato sta se oblikovala tudi občutek, ki ga je okci od dveh mečev k milosti božji
tanska kultura artikulirala spričo nerednosti Rimske cerkve – nemir in nego
tovost –, in potreba po reform(acij)i cerkve »od peta do temena« oz. želja po
ponovni oživitvi »prave, stare vere krščanske«, kot svoje topogledno hoten
je ubesedijo tudi slovenski reformatorji na čelu s Primožem Trubarjem. Le
-ti protestantske cerkve ne razumejo kot nove oblike krščanstva, temveč kot
ponovno uveljavitev prvotne, apostolske Cerkve, kot »pravo, staro vero«, o d
katere da je Rimska cerkev njihove dobe zabredla tako z naukom kot z dejan
jem. Trubar zapiše:
Ta prava vera nei nova, ne od obeniga svetnika, ne človeka znaidena,
ne zmišlena, temuč od samiga Boga v ti S. Troyci le odločena inu postav
lena.
Rimska cerkev je bila namreč do nastopa reformacije, poznejšega racio
nalizma in z njim podkletenih naravoslovnih raziskav tudi edina ustanova
evropske kulture, ki je omogočala kar najbolj celovito razlago vseh reči v člo
veškem univerzumu – duhovnih in materialnih, vidnih ter nevidnih, pre
teklih, prihodnjih, celo tistih, ki si jih je človek mogel (za)misliti bde ali spe
... Zato je šestnajsto stoletje v marsičem sopomenka za dobo nemira. Zdi se,
da čas zadnjega velikega preloma z versko enotnostjo Zahoda kar najbolj na
tančno označuje Dantejev odgovor menihu, ki je pesnika spraševal, kaj išče.
Alighieri je odvrnil: la pace. – Mir. Govora je kajpak o onem miru, ki se ga
prosi z besedami Pridi Tvoje kraljestvo. Beseda je o pomiritvi med Božjo dr
žavo na eni strani ter človeškim pozemskim občestvom na drugi in o narav
navi ljudi drugega z drugim. Govoriti je mogoče o iskanju ponovne gotovos
ti. Kajti prišlo je do omajanja vere v nesmrtnost duše in tako do vse bolj jasne
zavesti o lastni minljivosti in samotnosti bivanja. In slednje je dodobra stres
lo temeljni oporni steber, na katerem je slonela celotna srednjeveška druž
ba. Pod naletom se je namreč znašel celoten idearij predstav o popotovanju
človeka od tod onstran, o efemernosti tukajšnjosti in zdajšnjosti, o grehu,
kesanju, dobrih delih in njihovem smislu, milosti Božji in odrešitvi.
Duha iztekajoče se dobe pred Luthrom pomenljivo napovedujejo že sti
hi v zborniku vagantske poezije, ki je zaslovel po uglasbitvi posameznih pes
mi v Orffovi kantati:
Ko v gostilni se popiva,
ni nam mar, kaj grob pokriva
[...][,]
še sugestivneje pa ga odražajo verzi Lorenza Medičejskega, imenovanega Ve
ličastni. Ta je v svoji pesnitvi Triumf Bakha in Ariadne zavzdihnil:
tere je Rimska cerkev v stoletjih pred reformacijo črpala svoje dostojanstvo, in
tako tudi vse oblike moči. Zato sta se oblikovala tudi občutek, ki ga je okci od dveh mečev k milosti božji
tanska kultura artikulirala spričo nerednosti Rimske cerkve – nemir in nego
tovost –, in potreba po reform(acij)i cerkve »od peta do temena« oz. želja po
ponovni oživitvi »prave, stare vere krščanske«, kot svoje topogledno hoten
je ubesedijo tudi slovenski reformatorji na čelu s Primožem Trubarjem. Le
-ti protestantske cerkve ne razumejo kot nove oblike krščanstva, temveč kot
ponovno uveljavitev prvotne, apostolske Cerkve, kot »pravo, staro vero«, o d
katere da je Rimska cerkev njihove dobe zabredla tako z naukom kot z dejan
jem. Trubar zapiše:
Ta prava vera nei nova, ne od obeniga svetnika, ne človeka znaidena,
ne zmišlena, temuč od samiga Boga v ti S. Troyci le odločena inu postav
lena.
Rimska cerkev je bila namreč do nastopa reformacije, poznejšega racio
nalizma in z njim podkletenih naravoslovnih raziskav tudi edina ustanova
evropske kulture, ki je omogočala kar najbolj celovito razlago vseh reči v člo
veškem univerzumu – duhovnih in materialnih, vidnih ter nevidnih, pre
teklih, prihodnjih, celo tistih, ki si jih je človek mogel (za)misliti bde ali spe
... Zato je šestnajsto stoletje v marsičem sopomenka za dobo nemira. Zdi se,
da čas zadnjega velikega preloma z versko enotnostjo Zahoda kar najbolj na
tančno označuje Dantejev odgovor menihu, ki je pesnika spraševal, kaj išče.
Alighieri je odvrnil: la pace. – Mir. Govora je kajpak o onem miru, ki se ga
prosi z besedami Pridi Tvoje kraljestvo. Beseda je o pomiritvi med Božjo dr
žavo na eni strani ter človeškim pozemskim občestvom na drugi in o narav
navi ljudi drugega z drugim. Govoriti je mogoče o iskanju ponovne gotovos
ti. Kajti prišlo je do omajanja vere v nesmrtnost duše in tako do vse bolj jasne
zavesti o lastni minljivosti in samotnosti bivanja. In slednje je dodobra stres
lo temeljni oporni steber, na katerem je slonela celotna srednjeveška druž
ba. Pod naletom se je namreč znašel celoten idearij predstav o popotovanju
človeka od tod onstran, o efemernosti tukajšnjosti in zdajšnjosti, o grehu,
kesanju, dobrih delih in njihovem smislu, milosti Božji in odrešitvi.
Duha iztekajoče se dobe pred Luthrom pomenljivo napovedujejo že sti
hi v zborniku vagantske poezije, ki je zaslovel po uglasbitvi posameznih pes
mi v Orffovi kantati:
Ko v gostilni se popiva,
ni nam mar, kaj grob pokriva
[...][,]
še sugestivneje pa ga odražajo verzi Lorenza Medičejskega, imenovanega Ve
ličastni. Ta je v svoji pesnitvi Triumf Bakha in Ariadne zavzdihnil:
