Page 22 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 22
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije Rokopisni oddelek NUK pod signaturo Ms 141 hrani rokopisno knjigo
(papir, 21,6 x 15 cm, zgoraj), ki je bila nekdaj del knjižnega fonda cisterce
v Stični, je vsaj deloma napisana v mlajši češki bastardi in je avtorja
posameznih besedil v njej mogoče identificirati. Martinus, praedicator
in Sittich, je namreč konec dvajsetih let 15. stoletja (1528) ustvaril
pomembni vsebini omenjenega kodeksa: Tractatus de husitis (1a-84b)
ter starejši del slovenskega Stiškega rokopisa (245b-247b), ki vsebuje
brez dvoma staročeške jezikovne interference in je paleografsko
nespregledljivo povezan s piscem traktata o husitih (ista roka).
V obdobju nastajanja slovenske renesančne književnosti z reformiranim
verskim »vodilnim tonom« – 1550–1599 – pa je bil prav Trubar tisti,
ki je na Husa opozoril po teološki strani, in sicer kot na predhodnika
luteranske reformacije. V robni opombi predgovora k Articulom (1562),
v katerem slovensko beročemu bralcu pripoveduje kratko zgodovino
reformirane cerkve, namreč zapiše: »Mnogeteru stu leit so vučeni inu sveti
ludi koker s. Bernardus, Ioannes Uss, Ieronimus, Savonorola, Petrarha
čez papeže, šcofe, farye inu menihe tožili inu pissali.«
(papir, 21,6 x 15 cm, zgoraj), ki je bila nekdaj del knjižnega fonda cisterce
v Stični, je vsaj deloma napisana v mlajši češki bastardi in je avtorja
posameznih besedil v njej mogoče identificirati. Martinus, praedicator
in Sittich, je namreč konec dvajsetih let 15. stoletja (1528) ustvaril
pomembni vsebini omenjenega kodeksa: Tractatus de husitis (1a-84b)
ter starejši del slovenskega Stiškega rokopisa (245b-247b), ki vsebuje
brez dvoma staročeške jezikovne interference in je paleografsko
nespregledljivo povezan s piscem traktata o husitih (ista roka).
V obdobju nastajanja slovenske renesančne književnosti z reformiranim
verskim »vodilnim tonom« – 1550–1599 – pa je bil prav Trubar tisti,
ki je na Husa opozoril po teološki strani, in sicer kot na predhodnika
luteranske reformacije. V robni opombi predgovora k Articulom (1562),
v katerem slovensko beročemu bralcu pripoveduje kratko zgodovino
reformirane cerkve, namreč zapiše: »Mnogeteru stu leit so vučeni inu sveti
ludi koker s. Bernardus, Ioannes Uss, Ieronimus, Savonorola, Petrarha
čez papeže, šcofe, farye inu menihe tožili inu pissali.«
