Page 40 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 40
proces. Za Luthra bo milost preprosto Božja naklonjenost, osebni odnos Bo
ga do človeka.
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije
Luthrov končni odgovor na zgornjo dilemo bi zato bil, da bo zagotovo
rešen vsak, ki je prepričan, da tega ni vreden, pa veruje v Kristusa Jezusa, in v
takšnem prepričanju in takšni veri vztraja do konca. To načelo hkratne pra
vičnosti/svetosti in grešnosti (simul iustus et peccator) je nekaj, kar velja tudi
za samo cerkev:
Ni je take grešnice, kot je krščanska cerkev. Kako to, da je sveta in grešni
ca? Veruje v odpuščanje grehov in pravi: »Odpusti dolge!« Tega ne reče
nihče, ki ni svet.
Luther je namreč začel dosledno razločevati med evangelijem kot Božjo ob
ljubo in postavo kot Božjim zakonom. Toda najprej poglejmo nekaj dejavni
kov, ki so mu takšno razločevanje omogočili.
V evropskih univerzitetnih mestih je od 13. stoletja naprej prihajalo do
vrste novih pogledov, ki so s časom privedla do naravnost tektonskih pre
mikov v teologiji oziroma z njo še enotni filozofiji. Dotedanja pojmovanja,
ki so že kot podedovana iz antike vseskozi bila pod močnim vplivom pla
tonizma (od 9. stoletja tudi plotinstva) in katerih določene praktične izra
ze smo zgoraj nakazali, so po vnovičnem odkritju Aristotela na Zahodu do
segla svoj vrh s Tomažem Akvinskim (1225–1274), ki je razodetega Boga do
končno »pomiril« z naravno teologijo Aristotelovega negibnega gibalca in
tako utrdil pojmovanje Boga kot najvišje biti in čistega deja. Toda frančiška
na Bonaventura (1221–1274) in Janez Duns Scot (okoli 1266–1308) sta – ob
svoji lastni naravni teologiji – začela poudarjati delovanje Boga kot osebe, ki
je v svojem samoposebstvu (aseiteti) sicer najvišja bit, toda v svojih zunanjih
delih Gospodar zgodovine in kot Bog zaveze osebni Gospod. Ti poudarki se
s poznosrednjeveškim gibanjem »nominalistov«, katerega začetnik je (prav
tako frančiškan) Viljem iz Ockhama (1287–1347), okrepijo, in do konca 15.
stoletja, ko se je to gibanje, ki se ga je prijelo ime via moderna, v ustreznih
družbenih okoliščinah – kljub spornem statusu in celo občasnem preganjan
ju, ali, paradoksno, celo še bolj zaradi preganjanja – razmahnilo in naposled
pripeljejo do zamenjave paradigme. Nominalizem, ki, grobo rečeno, zanika
realni (metafizični) obstoj splošnih pojmov ter slednje obravnava kot umske
abstrakcije, je namreč spodkopaval ontološko utemeljitev družbene hierar
hije krščanske družbe, namreč aristotelovsko »verigo bitij«, ki je povezovala
nebesa, cerkev in zemljo. S tem je legitimiral težnje, ki so odražale spremen
jeno razmerje moči med razredi ob čedalje močnejši krepitvi meščanstva.
Kakor da bi med klerom, plemstvom in meščanstvom potekal dogovor, s ka
terim so se skupaj potihem odrekli hierarhiji enotnega kristjanstva v prid
družbene pogodbe znotraj nastajajočih nacionalnih držav.
ga do človeka.
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije
Luthrov končni odgovor na zgornjo dilemo bi zato bil, da bo zagotovo
rešen vsak, ki je prepričan, da tega ni vreden, pa veruje v Kristusa Jezusa, in v
takšnem prepričanju in takšni veri vztraja do konca. To načelo hkratne pra
vičnosti/svetosti in grešnosti (simul iustus et peccator) je nekaj, kar velja tudi
za samo cerkev:
Ni je take grešnice, kot je krščanska cerkev. Kako to, da je sveta in grešni
ca? Veruje v odpuščanje grehov in pravi: »Odpusti dolge!« Tega ne reče
nihče, ki ni svet.
Luther je namreč začel dosledno razločevati med evangelijem kot Božjo ob
ljubo in postavo kot Božjim zakonom. Toda najprej poglejmo nekaj dejavni
kov, ki so mu takšno razločevanje omogočili.
V evropskih univerzitetnih mestih je od 13. stoletja naprej prihajalo do
vrste novih pogledov, ki so s časom privedla do naravnost tektonskih pre
mikov v teologiji oziroma z njo še enotni filozofiji. Dotedanja pojmovanja,
ki so že kot podedovana iz antike vseskozi bila pod močnim vplivom pla
tonizma (od 9. stoletja tudi plotinstva) in katerih določene praktične izra
ze smo zgoraj nakazali, so po vnovičnem odkritju Aristotela na Zahodu do
segla svoj vrh s Tomažem Akvinskim (1225–1274), ki je razodetega Boga do
končno »pomiril« z naravno teologijo Aristotelovega negibnega gibalca in
tako utrdil pojmovanje Boga kot najvišje biti in čistega deja. Toda frančiška
na Bonaventura (1221–1274) in Janez Duns Scot (okoli 1266–1308) sta – ob
svoji lastni naravni teologiji – začela poudarjati delovanje Boga kot osebe, ki
je v svojem samoposebstvu (aseiteti) sicer najvišja bit, toda v svojih zunanjih
delih Gospodar zgodovine in kot Bog zaveze osebni Gospod. Ti poudarki se
s poznosrednjeveškim gibanjem »nominalistov«, katerega začetnik je (prav
tako frančiškan) Viljem iz Ockhama (1287–1347), okrepijo, in do konca 15.
stoletja, ko se je to gibanje, ki se ga je prijelo ime via moderna, v ustreznih
družbenih okoliščinah – kljub spornem statusu in celo občasnem preganjan
ju, ali, paradoksno, celo še bolj zaradi preganjanja – razmahnilo in naposled
pripeljejo do zamenjave paradigme. Nominalizem, ki, grobo rečeno, zanika
realni (metafizični) obstoj splošnih pojmov ter slednje obravnava kot umske
abstrakcije, je namreč spodkopaval ontološko utemeljitev družbene hierar
hije krščanske družbe, namreč aristotelovsko »verigo bitij«, ki je povezovala
nebesa, cerkev in zemljo. S tem je legitimiral težnje, ki so odražale spremen
jeno razmerje moči med razredi ob čedalje močnejši krepitvi meščanstva.
Kakor da bi med klerom, plemstvom in meščanstvom potekal dogovor, s ka
terim so se skupaj potihem odrekli hierarhiji enotnega kristjanstva v prid
družbene pogodbe znotraj nastajajočih nacionalnih držav.
