Page 64 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 64
je posvetilo namenjeno, in sicer: »Na pervu. Kadar ta slovenski iezig se pov
sod glih inu v eni viži ne govori, drigači govore z dostimi bessedami« pripadni
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije ki posameznih narečnih skupin na takratnem slovenskem etničnem ozemlju
in ti ljudje najbolje razumejo »te gmainske kainske preproste bessede in ne lep
ih, glatkih, vissokih, kunštnih, novih oli neznanih bessed.«
Ko se v nemškem predgovoru v Ta pervi deil tiga Noviga testamenta
(1557) sprašuje, zakaj prevajati Biblijo v narodni jezik, natanko opiše razmere,
v katerih živi njegov slovenski človek: »Turki nepretrgoma grozno mučijo Slo
vence, vendar ti nimajo nobene duhovne tolažbe.« In kaj je najpomembnejše v
religioznem verovanju njegovega človeka: Slovenci se prav nič ne učijo in sez
nanjajo z najpotrebnejšimi in tolažečimi poglavji naše prave krščanske vere.
Pravi razlogi za prevajanje Biblije v slovenski jezik izhajajo iz socialnih, kul
turnih in religioznih razmer okolja njegovega človeka:
Kako naj se kristjan tolaži v skrajnih stiskah, kot so: uboštvo, dolgotrajna
bolezen, preganjanje, beda, težki zapori, hude bolečine in smrt.
Bralec more prepoznati tega ubogega zatiranega človeka, ki mu je namenjena
verska knjiga, da bo iz nje črpal moč in tolažbo. Sam se počuti poklicanega,
da temu človeku pomaga:
Oba naroda – slovenskih in hrvaških dežel – se mi iz vsega srca smilita,
kot bi se morala upravičeno smiliti vsakemu človeku.
Prvi del Nove zaveze je posvečen »vsem pobožnim kristjanom v deželah
Kranjski, Spodnještajerski, Koroški«, Ena dolga predguvor (slovenska) v Ta
pervi deil tiga Noviga testamenta pa je znova naslovljena »Vom vsem dobrim
inu bogaboiečim kersčenikom, kir v teh slovenskih deželah prebivate«. Iz oseb
nega nagovora veje toplina, ki jo avtor preliva na naslovljenca. Ker je prvi del
Nove zaveze verska knjiga, v kratkem predgovoru sporoča razloge, ki so ga
privedli k pisanju, in med prvimi razlogi je neznanje njegovih naslovljencev v
verskih rečeh, šele na drugem mestu neznanje tujih jezikov in turška sila.
Abecednik (1566) je posvetil mlademu Jurku Forestu, prijatelju njegove
ga sina Felicijana. Nagovor v prvi osebi dvojine da slutiti močno povezanost
avtorja z naslovljencem, tudi zaradi tega, ker gre za intimno izpoved temelj
nih verskih resnic, ki naj bi jih skupaj osvojila. Trubar se v tem posvetilu spu
sti na nivo otroka (njegov sin Felicijan je takrat štel okoli 10 let) in hoče po
udariti, kako pomemben je vsak posameznik, tudi otrok – hlapčič inu dek
lica –, za katerega sam pravi, da je zanj pripravil abecedarij. Tudi deklice so
vredne biti poučene.
Prvič se Trubar v svojem nemškem posvetilu obrne na kralja Maksi
miljana šele leta 1560 v Tem drugem deilu tiga Noviga testamenta. Ob razlo
gih za prevajanje Biblije, ki jih sporoča kralju, bralca seznani tudi z vzrokom
svoje prošnje za podporo pri tiskanju knjig, saj povsem samozavestno izra
sod glih inu v eni viži ne govori, drigači govore z dostimi bessedami« pripadni
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije ki posameznih narečnih skupin na takratnem slovenskem etničnem ozemlju
in ti ljudje najbolje razumejo »te gmainske kainske preproste bessede in ne lep
ih, glatkih, vissokih, kunštnih, novih oli neznanih bessed.«
Ko se v nemškem predgovoru v Ta pervi deil tiga Noviga testamenta
(1557) sprašuje, zakaj prevajati Biblijo v narodni jezik, natanko opiše razmere,
v katerih živi njegov slovenski človek: »Turki nepretrgoma grozno mučijo Slo
vence, vendar ti nimajo nobene duhovne tolažbe.« In kaj je najpomembnejše v
religioznem verovanju njegovega človeka: Slovenci se prav nič ne učijo in sez
nanjajo z najpotrebnejšimi in tolažečimi poglavji naše prave krščanske vere.
Pravi razlogi za prevajanje Biblije v slovenski jezik izhajajo iz socialnih, kul
turnih in religioznih razmer okolja njegovega človeka:
Kako naj se kristjan tolaži v skrajnih stiskah, kot so: uboštvo, dolgotrajna
bolezen, preganjanje, beda, težki zapori, hude bolečine in smrt.
Bralec more prepoznati tega ubogega zatiranega človeka, ki mu je namenjena
verska knjiga, da bo iz nje črpal moč in tolažbo. Sam se počuti poklicanega,
da temu človeku pomaga:
Oba naroda – slovenskih in hrvaških dežel – se mi iz vsega srca smilita,
kot bi se morala upravičeno smiliti vsakemu človeku.
Prvi del Nove zaveze je posvečen »vsem pobožnim kristjanom v deželah
Kranjski, Spodnještajerski, Koroški«, Ena dolga predguvor (slovenska) v Ta
pervi deil tiga Noviga testamenta pa je znova naslovljena »Vom vsem dobrim
inu bogaboiečim kersčenikom, kir v teh slovenskih deželah prebivate«. Iz oseb
nega nagovora veje toplina, ki jo avtor preliva na naslovljenca. Ker je prvi del
Nove zaveze verska knjiga, v kratkem predgovoru sporoča razloge, ki so ga
privedli k pisanju, in med prvimi razlogi je neznanje njegovih naslovljencev v
verskih rečeh, šele na drugem mestu neznanje tujih jezikov in turška sila.
Abecednik (1566) je posvetil mlademu Jurku Forestu, prijatelju njegove
ga sina Felicijana. Nagovor v prvi osebi dvojine da slutiti močno povezanost
avtorja z naslovljencem, tudi zaradi tega, ker gre za intimno izpoved temelj
nih verskih resnic, ki naj bi jih skupaj osvojila. Trubar se v tem posvetilu spu
sti na nivo otroka (njegov sin Felicijan je takrat štel okoli 10 let) in hoče po
udariti, kako pomemben je vsak posameznik, tudi otrok – hlapčič inu dek
lica –, za katerega sam pravi, da je zanj pripravil abecedarij. Tudi deklice so
vredne biti poučene.
Prvič se Trubar v svojem nemškem posvetilu obrne na kralja Maksi
miljana šele leta 1560 v Tem drugem deilu tiga Noviga testamenta. Ob razlo
gih za prevajanje Biblije, ki jih sporoča kralju, bralca seznani tudi z vzrokom
svoje prošnje za podporo pri tiskanju knjig, saj povsem samozavestno izra
