Page 81 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 81
ni do Trubarja: zagovorniki vsestranskega jugoslovanskega združevanja so 79
mu zamerili vztrajanje pri slovenščini in zavrnitev idej koprskega škofa Pet
ra Pavla Vergerija ml. o širšem knjižnem jeziku za čim večji del Jugovzhod slovenska reformacija in mi
ne Evrope (po zgledu razvoja na Iberskem in Apeninskem polotoku), red
ki brezverci pa so se počutili nelagodno zaradi reformacijske zavzetosti za
širjenje evangelijskega sporočila.
Po oblikovanju skupne nacionalne države Slovencev, Hrvatov in Srbov
leta 1918 se je kulturni boj večinoma odmaknil od zgodovinskih tem. De
lo protestantskih reformatorjev je bilo večinoma že skoraj docela historizira
no. Posamezniki pa so vendarle čutili, da je bila tudi tod na delu politično
-nazorska pristranost: France Kidrič je v svoji monumentalni Zgodovini slo
venskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti zelo podrobno tematiziral tako
delo Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov kakor napore preporodi
teljev in razsvetljencev 18. stoletja, medtem ko je prizadevanja katoličanov v
vmesni epohi obravnaval mnogo manj zavzeto ...
Druga svetovna vojna je prinesla novo spremembo. Nekateri protestant
ski duhovniki nemške narodnosti, ki se v ničemer niso čutili dediče Primo
ža Trubarja in Števana Küzmiča – kakor Johann Baron v Mariboru ali Ger
hard May v Celju –, leta 1941 niso skrivali navdušenja ob razsulu kraljevi
ne Karadjordjevićev. Posamezniki so se celo močno angažirali v strukturah
okupacijskih oblasti. May se je med vojno statusno povzpel in je po njej ze
lo uspešno kariero nadaljeval v Avstriji. Po drugi strani se je Baron, ki se ni
strinjal z nacionalsocialistično politiko izganjanja Slovencev, kmalu pasivizi
ral. Očitno se je ovedel, da so stvari bistveno drugačne, kot si je nekoč pred
stavljal, da bodo. Zato ni čudno, da se je leta 1945 iz Maribora umaknil in
življenje sklenil v osami.
Izid druge svetovne vojne je zavest o pomenu evangeličanske tradicije za
Slovence postavil na kocko. Izkušnje iz let groze in strahot 1941–1945 so bi
le zlasti v na Štajerskem mučne, novi režim maršala Tita, ki se je utemelje
val na marksističnih koncepcijah, pa ni skrival svoje nenaklonjenosti do ver
nikov in njihovih organizacij. Zaplembe so prizadele tako nemške kot slo
venske protestante. Na ideološki fronti je bila historizacija reformacijske do
be v veliki meri dana v oklepaj, zato pa so se uveljavljala bizarna tolmačenja o
Trubarjevi reakcionarnosti (zaradi reformatorjevega univerzalizma, ki iz svo
jih obzorij ni izključeval plemstva). Celo marsikatero zgodovinarsko pisan
je o 16. stoletju v tistem času ni moglo prikriti, da je v službi režimske ideo
logije, na agendi katere je bila kritika krščanstva na zelo visokem mestu. A
ko je komunistična Jugoslavija zašla v krizo, ki je sčasoma privedla do nje
nega razpada, so oblasti hlastno začele iskati najrazličnejše državnointegra
tivne in kohezivne elemente. Starejša zgodovina sicer ni postala temelj njene
doktrine, toda njen pomen se je opazno večal. V takšnih razmerah se je po
lagoma lahko vzpostavil tudi prostor za poglobljeno znanstveno raziskovan
je, štiristoletnica Trubarjeve smrti pa je že postala splošne pozornosti vreden
mu zamerili vztrajanje pri slovenščini in zavrnitev idej koprskega škofa Pet
ra Pavla Vergerija ml. o širšem knjižnem jeziku za čim večji del Jugovzhod slovenska reformacija in mi
ne Evrope (po zgledu razvoja na Iberskem in Apeninskem polotoku), red
ki brezverci pa so se počutili nelagodno zaradi reformacijske zavzetosti za
širjenje evangelijskega sporočila.
Po oblikovanju skupne nacionalne države Slovencev, Hrvatov in Srbov
leta 1918 se je kulturni boj večinoma odmaknil od zgodovinskih tem. De
lo protestantskih reformatorjev je bilo večinoma že skoraj docela historizira
no. Posamezniki pa so vendarle čutili, da je bila tudi tod na delu politično
-nazorska pristranost: France Kidrič je v svoji monumentalni Zgodovini slo
venskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti zelo podrobno tematiziral tako
delo Primoža Trubarja in njegovih somišljenikov kakor napore preporodi
teljev in razsvetljencev 18. stoletja, medtem ko je prizadevanja katoličanov v
vmesni epohi obravnaval mnogo manj zavzeto ...
Druga svetovna vojna je prinesla novo spremembo. Nekateri protestant
ski duhovniki nemške narodnosti, ki se v ničemer niso čutili dediče Primo
ža Trubarja in Števana Küzmiča – kakor Johann Baron v Mariboru ali Ger
hard May v Celju –, leta 1941 niso skrivali navdušenja ob razsulu kraljevi
ne Karadjordjevićev. Posamezniki so se celo močno angažirali v strukturah
okupacijskih oblasti. May se je med vojno statusno povzpel in je po njej ze
lo uspešno kariero nadaljeval v Avstriji. Po drugi strani se je Baron, ki se ni
strinjal z nacionalsocialistično politiko izganjanja Slovencev, kmalu pasivizi
ral. Očitno se je ovedel, da so stvari bistveno drugačne, kot si je nekoč pred
stavljal, da bodo. Zato ni čudno, da se je leta 1945 iz Maribora umaknil in
življenje sklenil v osami.
Izid druge svetovne vojne je zavest o pomenu evangeličanske tradicije za
Slovence postavil na kocko. Izkušnje iz let groze in strahot 1941–1945 so bi
le zlasti v na Štajerskem mučne, novi režim maršala Tita, ki se je utemelje
val na marksističnih koncepcijah, pa ni skrival svoje nenaklonjenosti do ver
nikov in njihovih organizacij. Zaplembe so prizadele tako nemške kot slo
venske protestante. Na ideološki fronti je bila historizacija reformacijske do
be v veliki meri dana v oklepaj, zato pa so se uveljavljala bizarna tolmačenja o
Trubarjevi reakcionarnosti (zaradi reformatorjevega univerzalizma, ki iz svo
jih obzorij ni izključeval plemstva). Celo marsikatero zgodovinarsko pisan
je o 16. stoletju v tistem času ni moglo prikriti, da je v službi režimske ideo
logije, na agendi katere je bila kritika krščanstva na zelo visokem mestu. A
ko je komunistična Jugoslavija zašla v krizo, ki je sčasoma privedla do nje
nega razpada, so oblasti hlastno začele iskati najrazličnejše državnointegra
tivne in kohezivne elemente. Starejša zgodovina sicer ni postala temelj njene
doktrine, toda njen pomen se je opazno večal. V takšnih razmerah se je po
lagoma lahko vzpostavil tudi prostor za poglobljeno znanstveno raziskovan
je, štiristoletnica Trubarjeve smrti pa je že postala splošne pozornosti vreden
