Page 77 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem

V 18. stoletju je prišlo do nenavadnega, a za prihodnost nadvse po­ 75
membnega spopada med konceptoma knjižnojezikovne tradicije in inovacije.
Oče Marko Pohlin je na začetku narodnoprerodne dobe poskušal pisanje na slovenska reformacija in mi
Kranjskem postaviti na izključno deželni temelj in sočasno jezikovno stan­
je, a moč izročila, ki se ni oziralo na meje habsburških kronovin, je njegovo
pobudo preusmerila v širši – slovenski – tok. Prvi natisnjeni katoliški prevod
Svetega pisma, ki je izhajal v letih 1784–1802, je v polni meri reafirmiral smer
kontinuitete s 16. stoletjem. Pod enakim znamenjem so potekali tudi ključ­
ni napori za slovnični opis jezika – zlasti Gutsmanov in Kopitarjev. Slednji
je uporabljal kategorialni aparat, ki so ga za tedaj novo slavistično znanost iz­
delali Josef Dobrovský in njegovi sodobniki. Kopitar, ki je kot jezikoslovec v
marsičem pripadal razsvetljenskim idealom, po temperamentu pa je bil pol­
nokrven romantik, se je prilagodil aktualnemu slovarju. Slovenščino je na
deklarativni ravni štel le za narečje slovanščine, toda dejansko jo je opisoval
kot samostojen jezik. V praksi je povsem sprejel starejšo, iz protestantske do­
be izvirajočo tradicijo. Kopitar je v slovnici, v katere uvodu je razložil umesti­
tev slovenskega izročila v sistem »modrega abbéja« Dobrovskega ter slednje­
ga deloma tudi že skušal korigirati, izrekel prvo veliko priznanje dosežkom
protestantske dobe. Med drugim je v njem mogoče najti tudi naslednji nav­
dušenje izdajajoči poklon:

O, ja! Vrli Bohorič! Tebi in tvojim prijateljem se mora naš jezik zahvaliti,
da je takoj ob svojem prvem nastopu prinesel s seboj tisto slovnično pravil­
nost in doslednost, ki je drugi jeziki šele postopoma, po dolgotrajnem obli­
kovanju in spreminjanju – ne dosežejo. Presenetljivo je, da se kranjščina
od Bohoričevih časov (zgodnejših dokumentov nimamo) ni sploh nič spre­
menila.
V idiomih nekaterih dežel in pokrajin, ki so bile prostorsko bolj oddal­
jene od trubarjanskega izhodišča slovenskega knjižnega jezika, so bile spre­
membe v času od protestantske do romantične dobe seveda večje kot na
Kranjskem. V drugi polovici 17. stoletja uveljavljeno načelo Janeza Ludvi­
ka Schönlebna, da se piše po navadi rodu, govori pa po šegi pokrajine, je oh­
ranjalo slovensko enotnost le na eni izrazni ravni. To je vodilo k mnogo bolj
razplasteni jezikovni stvarnosti od poprejšnje. V govoru, katerega pomen je
bil tedaj in pozneje zaradi razcveta katoliškega pridigarstva tudi v učeni kul­
turi še večji kakor v Trubarjevem času, je Schönlebnovo vodilo omogoča­
lo uveljavljanje značilnosti posameznih ožjih območij. Slednje so potem po­
lagoma pronicale tudi v pisanje. Naddeželna struktura slovenskega knjižne­
ga jezika bi ob dolgotrajnejšem uveljavljanju takih tendenc nemara lahko ce­
lo povsem razpadla – vendar zaradi šole, ki je medtem postala obvezna in je
v svojih okvirih uveljavila spoznanja Jerneja Kopitarja in nadaljevalcev nje­
govega dela, sredobežne sile niso mogle prevladati. Logika modernizacijskih