Page 76 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 76
berške vojvodine in pozneje kraljevine do sicer katoliške, vendar večanju mo
či rimsko-nemškega cesarja nenaklonjene Francije pomagal definirati Miha
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije el Tiffernus, ki je v zgodovino vstopil kot najdenček pri Laškem (ob turškem
vpadu) …
Vse to je bilo doseženo vsemu navkljub – kajti zora novega veka je bi
la krvava. Želja po prevladi je v 16. stoletju zaznamovala najrazličnejše lju
di: muslimani, ki so želeli osvojiti »Zlato jabolko« (Dunaj), so se bojevali s
kristjani, protestanti so kamenjali redovnike in si prilaščali katoliške cerkve,
reformacijske komisije pa so potem zažigale evangeličanske knjige ter izgan
jale njihove bralce … Stiki z oddaljenimi deželami so se velikokrat iskali le
zato, da bi se pretresle možnosti za njihovo spreobrnitev. Ne gre pozabljati,
da se je Primož Trubar iz svojega nemškega »nikdirdoma« prav zaradi tega
leta 1567 še zadnjič podal med rojake: na Württemberško naj bi prinesel čim
več zanesljivih vesti o Koranu, ki bi jih dobil od ujetih in na Kranjskem za
prtih vojščakov turškega sultana. Kancler tübingenske univerze Jakob And
reae, ki ga je poslal na nevarno pot, je bil eden osrednjih evangeličanskih
teologov v generaciji po Melanchthonu in se je zelo zanimal za evropski ju
govzhod; kot tak se je tudi trudil navezati stike z vesoljnim patriarhom v Ca
rigradu (z Jozafatom II. in Jeremijo II. Tranosom).
V dramatičnem mimohodu časov pa na Slovenskem ni prihajalo le do
nasprotovanj, temveč tudi povezovanj tradicij. Evangeličani so tako prevze
mali med preprostimi verniki že znane cerkvene pesmi. Nekatere med nji
mi so tudi prvi zapisali v obliki, ki se je ohranila do danes. Prav tako so poso
dabljali obrazce molitev – npr. Očenaša –, ki se dotlej niso spreminjale vse od
svoje pojavitve v našem jezikovnem prostoru. Najkasneje v začetku 17. stolet
ja pa je prišlo do prevzemanja tudi v obratni smeri. Ljubljanska škofija, ki je
tedaj imela fare tako na Kranjskem kot na Koroškem in Štajerskem, je spre
jela koncepcijo naddeželnega knjižnega jezika za vse Slovence, skozi katere
ga so govorili Trubar in njegovi nasledniki. Hrenova izdaja nedeljskih be
ril je izhajala iz Dalmatinovega prevoda Svetega pisma. Za pouk duhovnikov
so bili ohranjeni tudi posamezni primerki drugih protestantskih knjig. Tu
in tam celo Trubarjeva dela, ki so sicer bila od leta 1596 dalje na vatikanskem
indeksu katoličanom prepovedanih spisov.
Iz reformacijskih naporov vzniklo knjižnojezikovno izročilo prav zaradi
tega ni ugasnilo. Zavest o njem je dobila tudi zgodovinsko dimenzijo. V dru
gi polovici 17. stoletja je tako Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranj
ske protestantom namenil kar precej pozornosti. Pisal je celo o Kranjčanu
Pavlu Wienerju, ki je pripadal evangeličanskemu krogu na dvoru ljubljanske
ga škofa Franca Kacijanarja in je pozneje postal prvi superintedent luteran
ske cerkve na Sedmograškem – torej v svobodo vesti uživajoči deželi, v kate
ro je Trubar zaradi prepovedi izdajanja nekatoliških del v Svetem rimskem
cesarstvu fiktivno umestil tiskanje prve slovenske knjige.
či rimsko-nemškega cesarja nenaklonjene Francije pomagal definirati Miha
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije el Tiffernus, ki je v zgodovino vstopil kot najdenček pri Laškem (ob turškem
vpadu) …
Vse to je bilo doseženo vsemu navkljub – kajti zora novega veka je bi
la krvava. Želja po prevladi je v 16. stoletju zaznamovala najrazličnejše lju
di: muslimani, ki so želeli osvojiti »Zlato jabolko« (Dunaj), so se bojevali s
kristjani, protestanti so kamenjali redovnike in si prilaščali katoliške cerkve,
reformacijske komisije pa so potem zažigale evangeličanske knjige ter izgan
jale njihove bralce … Stiki z oddaljenimi deželami so se velikokrat iskali le
zato, da bi se pretresle možnosti za njihovo spreobrnitev. Ne gre pozabljati,
da se je Primož Trubar iz svojega nemškega »nikdirdoma« prav zaradi tega
leta 1567 še zadnjič podal med rojake: na Württemberško naj bi prinesel čim
več zanesljivih vesti o Koranu, ki bi jih dobil od ujetih in na Kranjskem za
prtih vojščakov turškega sultana. Kancler tübingenske univerze Jakob And
reae, ki ga je poslal na nevarno pot, je bil eden osrednjih evangeličanskih
teologov v generaciji po Melanchthonu in se je zelo zanimal za evropski ju
govzhod; kot tak se je tudi trudil navezati stike z vesoljnim patriarhom v Ca
rigradu (z Jozafatom II. in Jeremijo II. Tranosom).
V dramatičnem mimohodu časov pa na Slovenskem ni prihajalo le do
nasprotovanj, temveč tudi povezovanj tradicij. Evangeličani so tako prevze
mali med preprostimi verniki že znane cerkvene pesmi. Nekatere med nji
mi so tudi prvi zapisali v obliki, ki se je ohranila do danes. Prav tako so poso
dabljali obrazce molitev – npr. Očenaša –, ki se dotlej niso spreminjale vse od
svoje pojavitve v našem jezikovnem prostoru. Najkasneje v začetku 17. stolet
ja pa je prišlo do prevzemanja tudi v obratni smeri. Ljubljanska škofija, ki je
tedaj imela fare tako na Kranjskem kot na Koroškem in Štajerskem, je spre
jela koncepcijo naddeželnega knjižnega jezika za vse Slovence, skozi katere
ga so govorili Trubar in njegovi nasledniki. Hrenova izdaja nedeljskih be
ril je izhajala iz Dalmatinovega prevoda Svetega pisma. Za pouk duhovnikov
so bili ohranjeni tudi posamezni primerki drugih protestantskih knjig. Tu
in tam celo Trubarjeva dela, ki so sicer bila od leta 1596 dalje na vatikanskem
indeksu katoličanom prepovedanih spisov.
Iz reformacijskih naporov vzniklo knjižnojezikovno izročilo prav zaradi
tega ni ugasnilo. Zavest o njem je dobila tudi zgodovinsko dimenzijo. V dru
gi polovici 17. stoletja je tako Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranj
ske protestantom namenil kar precej pozornosti. Pisal je celo o Kranjčanu
Pavlu Wienerju, ki je pripadal evangeličanskemu krogu na dvoru ljubljanske
ga škofa Franca Kacijanarja in je pozneje postal prvi superintedent luteran
ske cerkve na Sedmograškem – torej v svobodo vesti uživajoči deželi, v kate
ro je Trubar zaradi prepovedi izdajanja nekatoliških del v Svetem rimskem
cesarstvu fiktivno umestil tiskanje prve slovenske knjige.
