Page 80 - Vinkler, Jonatan (ur.), "Božja beseda ostane na veke". Študije k razstavi ob 500-letnici reformacije. Ljubljana, Koper: Narodna in univerzitetna knjižnica, Založba Univerze na Primorskem
P. 80
procesov je terjala standardizacijo na kolikor mogoče širokem prostoru. Slo
venska naddeželna jezikovna sredotežnost, ki je bila od konca 16. stoletja do
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije jožefinske dobe predvsem posledica razprostranjenosti Ljubljanske škofije, se
je od časa vlade Marije Terezije dalje utrjevala predvsem s splošnoizobraže
valnimi ustanovami. Politika se je pri nas kot zedinjevalna moč pojavila za
njimi. Nacionalna ekonomija pa še pozneje. Sčasoma so sredotežne tenden
ce zajele tudi tiste slovenske predele, ki so bili s globljimi političnimi mejami
ločeni od Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške, Istre in Tržaškega. V tem
kontekstu imajo posebno mesto protestanti v Prekmurju, ki so v 18. stoletju
razvili književnost svoje skupnosti ter jo z Nouvim Zákonom Števana Küz
miča dvignili na občudovanja vredno raven. Po uveljavitvi jožefinskega Tole
rančnega patenta, ki ga mnogi štejejo za najimenitnejši srednjeevropski izum,
je bilo njeno življenje precej lažje kakor poprej.
Trubar, čigar vloga začetnika kontinuirano razvijajoče se slovenske lite
rature in knjižnega jezika je bila od Kopitarjeve dobe dalje v znanosti prizna
na, je v 19. stoletju postal zelo pomemben kulturnopolitični emblem. Ker so
rodoljubni liberalci svojega glavnega nasprotnika po koncu politike narodne
sloge – kakor drugod v južnoevropskem prostoru – videli v Katoliški cerkvi,
so reformatorje šteli za svoje predhodnike. Njihova velika težava pa je bi
la v tem, da so v luteranstvu iskali oporo tudi nemški in renegatski svobodo
misleci. S proč-od-rimskim gibanjem (Los-von-Rom-Bewegung) so ti posku
šali Katoliško cerkev potisniti v defenziven položaj. Toda uspehi teh naporov
so bili razmeroma skromni, čeprav so posamezni prestopi v luteranstvo do
dobra razburkali javno mnenje. Kulturni boj, ki ga je v Nemčiji sprožila Bis
marckova vlada, da bi zlomila moč katoliške opozicije, se je tako širil tudi
v habsburško monarhijo. A v krogih najvišje oblasti proč-od-rimska politi
ka po nastopu drugega kabineta grofa Taaffeja leta 1879 ni imela več niti teo
retičnih možnosti za uspeh. Kljub temu pa se duhovi nikakor niso pomirili.
Kulturni boj je po izgubi svoje vsedržavne dimenzije pri posameznih naro
dih habsburške monarhije namreč dobil specifične izraze – kar velja tudi za
Slovence. Anton Aškerc, Ivan Hribar, Ivan Tavčar ter drugi narodnjaški li
beralni ustvarjalci in politiki so s poudarjanjem vloge protestantov 16. stolet
ja hoteli ločiti narodno zavest od konfesionalne pripadnosti. Dosegli so raz
meroma veliko: v Ljubljani je bil v začetku 20. stoletja postavljen kiparsko si
jajen spomenik Primožu Trubarju. Vsestranska vloga evangeličanov v sloven
ski zgodovini je bila tako na simbolni ravni priznana.
Vendar je treba reči, da je zlasti Tavčarjevo občasno asistiranje nemško
nacionalnim prvakom v boju proti katoliškim narodnjakom precej otežilo
splošno sprejemanje protestantske kulturne tradicije. Lavantinski knezoškof
Anton Martin Slomšek je njeno veliko vlogo za svoje rojake primerno pou
daril že v tretji četrtini 19. stoletja – ne da bi zabrisoval veroizpovedne razli
ke. Njegovi nasledniki zaradi valov in pen proč-od-rimskega gibanja o tem
niso več govorili. Po drugi strani so nekateri radikalni liberalci ostali zadr
venska naddeželna jezikovna sredotežnost, ki je bila od konca 16. stoletja do
beseda božja ostane na veke ■ ob 500-letnici reformacije jožefinske dobe predvsem posledica razprostranjenosti Ljubljanske škofije, se
je od časa vlade Marije Terezije dalje utrjevala predvsem s splošnoizobraže
valnimi ustanovami. Politika se je pri nas kot zedinjevalna moč pojavila za
njimi. Nacionalna ekonomija pa še pozneje. Sčasoma so sredotežne tenden
ce zajele tudi tiste slovenske predele, ki so bili s globljimi političnimi mejami
ločeni od Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške, Istre in Tržaškega. V tem
kontekstu imajo posebno mesto protestanti v Prekmurju, ki so v 18. stoletju
razvili književnost svoje skupnosti ter jo z Nouvim Zákonom Števana Küz
miča dvignili na občudovanja vredno raven. Po uveljavitvi jožefinskega Tole
rančnega patenta, ki ga mnogi štejejo za najimenitnejši srednjeevropski izum,
je bilo njeno življenje precej lažje kakor poprej.
Trubar, čigar vloga začetnika kontinuirano razvijajoče se slovenske lite
rature in knjižnega jezika je bila od Kopitarjeve dobe dalje v znanosti prizna
na, je v 19. stoletju postal zelo pomemben kulturnopolitični emblem. Ker so
rodoljubni liberalci svojega glavnega nasprotnika po koncu politike narodne
sloge – kakor drugod v južnoevropskem prostoru – videli v Katoliški cerkvi,
so reformatorje šteli za svoje predhodnike. Njihova velika težava pa je bi
la v tem, da so v luteranstvu iskali oporo tudi nemški in renegatski svobodo
misleci. S proč-od-rimskim gibanjem (Los-von-Rom-Bewegung) so ti posku
šali Katoliško cerkev potisniti v defenziven položaj. Toda uspehi teh naporov
so bili razmeroma skromni, čeprav so posamezni prestopi v luteranstvo do
dobra razburkali javno mnenje. Kulturni boj, ki ga je v Nemčiji sprožila Bis
marckova vlada, da bi zlomila moč katoliške opozicije, se je tako širil tudi
v habsburško monarhijo. A v krogih najvišje oblasti proč-od-rimska politi
ka po nastopu drugega kabineta grofa Taaffeja leta 1879 ni imela več niti teo
retičnih možnosti za uspeh. Kljub temu pa se duhovi nikakor niso pomirili.
Kulturni boj je po izgubi svoje vsedržavne dimenzije pri posameznih naro
dih habsburške monarhije namreč dobil specifične izraze – kar velja tudi za
Slovence. Anton Aškerc, Ivan Hribar, Ivan Tavčar ter drugi narodnjaški li
beralni ustvarjalci in politiki so s poudarjanjem vloge protestantov 16. stolet
ja hoteli ločiti narodno zavest od konfesionalne pripadnosti. Dosegli so raz
meroma veliko: v Ljubljani je bil v začetku 20. stoletja postavljen kiparsko si
jajen spomenik Primožu Trubarju. Vsestranska vloga evangeličanov v sloven
ski zgodovini je bila tako na simbolni ravni priznana.
Vendar je treba reči, da je zlasti Tavčarjevo občasno asistiranje nemško
nacionalnim prvakom v boju proti katoliškim narodnjakom precej otežilo
splošno sprejemanje protestantske kulturne tradicije. Lavantinski knezoškof
Anton Martin Slomšek je njeno veliko vlogo za svoje rojake primerno pou
daril že v tretji četrtini 19. stoletja – ne da bi zabrisoval veroizpovedne razli
ke. Njegovi nasledniki zaradi valov in pen proč-od-rimskega gibanja o tem
niso več govorili. Po drugi strani so nekateri radikalni liberalci ostali zadr
